Vprašanje, kaj sploh so “sanje”, vse do dandanes še vedno nima konkretnega odgovora, obstajajo pa številne različne teorije in razlage. Psihologi na primer pravijo, da so “mentalni konstrukt”, ki ga ustvarja naš um in ki nam pomaga “predelati” stvari, s katerimi se ukvarjamo čez dan. Na drugem bregu so razlage mistikov, okultistov in ne nazadnje tudi šamanov, ki verjamejo, da so sanje pravzaprav “resničen prostor” – “druge realnosti” (ali pa vsaj “prehodi”, ki vanje vodijo). Resnica je najverjetneje nekje vmes, kljub temu pa sem osebno bolj na strani slednjih, ker tudi moje izkušnje kažejo, da lahko skozi sanje počnemo in dosežemo neverjetne stvari.
Kadar govorim o Drugi pozornosti, običajno govorim o enem od dveh vidikov:
1. O “razširjenem” načinu zaznavanja sveta okoli nas.
Pred leti so v Sloveniji potekale konference, na katerih so domači in tuji predavatelji spregovorili o najrazličnejših tematikah o spremenjenih stanjih zavesti in načinih vstopanja vanje. Eden od predavateljev je predstavil zanimivo perspektivo glede “resničnosti” in “zaznavanja”. Povedal je, da je naša vsakdanja, fizična realnost pravzaprav vibracija, frekvenca, ki jo kreiramo in hkrati zaznavamo s svojimi čutili. Človeško telo je primerjal z radijskim sprejemnikom in pojasnil, da je naša zaznava “realnosti” odvisna od tega, na katero frekvenco smo “naravnani”. Druge realnosti torej obstajajo povsod okoli nas in so pravzaprav svetovi, ki vibrirajo na drugačni frekvenci od naše vsakdanje realnosti. Vanje lahko vstopamo tako, da se “uglasimo” na njihovo vibracijo.
2. O “prostoru”, do katerega dostopamo v spremenjenem stanju zavesti (na primer skozi sanje, izventelesne izkušnje, meditacijo in podobno).
Druga pozornost je torej “prostor”, kamor zahajamo, kadar v fizični realnosti zaspimo. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se naše sanje odvijajo na neštetih “naključnih” lokacijah, ki so lahko povezane z našim vsakdanjim življenjem ali pa popolnoma abstraktne, pa to ne drži povsem. Ko namreč preusmerimo pozornost iz sanjske vsebine na prostor, slej ali prej ugotovim, da se sanje pogosto dogajajo na istih krajih in nadalje, da je tudi teh omejeno število. Občutek “številčnosti” lahko pripišemo tudi eni od karakteristik Druge pozornosti – nezveznosti.
Sanjamo lahko na primer, da smo v razredu in rešujemo test, na katerega nismo prav dobro pripravljeni. Ozremo se skozi okno, da bi zbrali misli in se že naslednji hip znajdemo na pomolu ob morju, kjer opazujemo otroke, ki se brezskrbno igrajo. Žoga prileti proti nam in takrat ugotovimo, da smo pravzaprav na nogometni tekmi…
Opisani primer prikazuje običajno spreminjanje sanjske vsebine (kadar imamo premalo razvito pozornost sanjanja), hkrati pa nakazuje tudi možnost, ki jo imamo sanjalci za premikanje po Drugi pozornosti – uporabo tranzitov, s pomočjo katerih lahko v trenutku premostimo praktično neskončne razdalje.
To seveda ne pomeni, da se v sanjanju ne moremo premikati zvezno od točke A do točke B, ampak predstavlja le eno od možnosti, ki jih imamo na voljo. Po Drugi pozornosti lahko potujemo tudi na številne druge načine – skozi portale, z vetrom in ne nazadnje tudi z letenjem, saj gravitacija tam deluje drugače, kot v fizični realnosti.
“… Padam; roke imam iztegnjene pred seboj in takrat jih “zagledam” – preštejem prste, ki se prepletajo in zavem se, da sanjam. “Prosti pad” spremenim v let, telo zvijem navzgor in poletim proti nebu. Stvari pod menoj postajajo vse manjše in manjše, zato se odločim, da se bom spustil nižje, da lahko uživam v razgledu. Z nekaj napora telo res obrnem proti zemlji in ko že vidim drevje pod seboj, nekaj zamočim in začnem spet padati. Pristanem v postelji v hotelski sobi in se prebudim. …”
Čeprav se sanjski prostor zdi “fiksen” (kot je fiksna fizična realnost), pa temu ni čisto tako. Kot sem omenil že v prejšnjem prispevku, v Drugi pozornosti veljajo drugačne zakonitosti, ki so pogosto pogojene z našimi pričakovanji. Z nekaj prakse lahko te zakonitosti prav tako izkoristimo za hitrejše, nadzorovane premike po Drugi pozornosti:
“… Pritečem do “slepe ulice” – okrog in okrog stene, nobenih vrat ali drugega izhoda. Ker vem, da sanjam, pospešim korak in se z iztegnjenimi rokami in glavo naprej poženem v steno, kot bi na glavo skakal v vodo. Steno brez problema “prebijem” in že naslednji hip stojim na nekakšnem balkonu. Zasledovalcev ni več za mano, zato se ustavim in se razgledam naokrog, da bi ugotovil, kje sem. Iz balkona naravnost pred sabo vidim gol, neporasel hrib, občutek imam, da je nekje bolj desno najverjetneje mesto. …”
… ali pa za izvajanje kakšne druge “vragolije”:
“… Odločim se, da bom poskusil hoditi po steni (pravokotno na tla). Postavim se ob steno in razmišljam, kako naj “zakorakam” nanjo. Sprva imam nekaj pomislekov, ki jih odženem z gotovostjo, da se to v sanjah da, potem dvignem desno nogo na steno. Za njo nekoliko previdno potegnem še levo in že naslednji hip trdno, z obema nogama stojim na steni. Občutek je nekoliko nenavaden, verjetno zaradi moje “perspektive” v prostoru – pohištvo in vse ostalo je namreč za mano oziroma pod mano. Naredim par korakov proti stropu, potem se neham “afnati” in se spustim na tla. …”
Čeprav so stvari, ki jih (lahko) počnemo v sanjanju, pogosto na meji (ne)mogočega (ali pa že globoko preko), pa so same izkušnje neprecenljive, saj nam pomagajo razumeti in obvladovati našo percepcijo; tako v sanjanju, kot tudi v fizični realnosti.
Tokratni prispevek bom zaključil s citatom iz knjige “Druga resničnost” (Castaneda, 1971):
“Sleherna stvar, ki jo vidiš v sanjah, spremeni obliko tisti hip, ko vanjo pogledaš. … Zato pri urejanju sanj ne gre le za to, da v stvari gledaš, temveč tudi za to, da njihovo sliko obdržiš pred očmi. Sanjanje obvladaš šele takrat, ko ti uspe izostriti pogled na karkoli. Potem ni več razločka med tistim, kar počneš med spanjem in med tistim, kar počneš v budnosti.”
Preberite tudi: