[Smiley] DeLiRiJi (1)

[Saso]

[Sreda, 27.02.2008]
Individualna seansa

2:40
Pri meni se oglasi Alan za nekakšno individualno seanso. Z njim je še nekdo, ki ga ne poznam.
Med tem, ko ju pozdravim, Alan v kabinetu razlaga rekvizite. Pripoveduje mi, da moram razbiti cel kup vzorcev, če se hočem ukvarjat naprej.
Igranje vlog? Vidim otroka, dečka, oblečenega v preveliko moško jakno, na glavi ima klobuk, v rokah aktovko. Stoji na hodniku, ki se razcepi na levo in desno (mislim, da je leva ta resna stran in desna zabavna?). Slišim ga govoriti, da ima ogromno dela; zavije levo in izgine v hodniku.
Naslednji trenutek stojim med vhodnimi vrati. Na levi nogi imam črn eleganten čevelj, na drugi pa roler(je); spet se odločam med resnim in zabavnim. Noga v rolerju rahlo drsi (kot bi se pripravljala na zalet) in poženem se ven z rolerji. Tečem okoli hiše, počutim se lahkega in svobodnega. V sebi začutim neizmerno žalost, osamljenost, a hkrati neizmerno srečo (kot nekaj, kar sem dolgo nazaj izgubil, opustil, zapostavil, zdaj pa sem to na novo odkril) in solzam prepustim prosto pot. Jočem, med tem ko tečem in solze naenkrat zamenja radost in prešeren smeh.
Spet sem v hiši, tokrat v kuhinji. Na levi strani mize sedi starejša ženska, do pasu ovita v deko. Prepoznam jo kot babičino pokojno sestro. Na desni sedi še nekdo, ki ga ne vidim – zakriva ga babica, ki stoji na sredini kuhinje. Počasi se mi približuje in mi govori, da sem zdaj že velik fant.
Potem sestavljamo neke stole, katerim je potrebno privit noge. Od začetka me delo malo muči, kmalu pa ugotovim, kaj in kako, in vse skupaj poteka precej lažje.
Spet stojim med vhodnimi vrati. Alanov sodelavec pripravlja kotlovino za nekakšen urok (??) – po vsem travniku so razsute deske za kurjavo, med njimi pa ležijo paketi nekakšnih oskubljenih ptičev. Med tem, ko gre možakar do avta in iz pritljažnika poišče ustrezno sekiro, vidim očeta, ki prihaja od soseda. Izgleda nejevoljen, skoraj jezen – loti se pobiranja po tleh nametane krame. Ko prinese vedro, opazim, da je eden od ptičev že očiščen, po tleh je razsuto njegovo drobovje.
Spet v hiši. Pogovarjamo se nekaj o rastlinah. Alan mi nekaj razlaga in pripravlja nekakšen napoj. Med debato omenim Urbana in Alana s tem nekako vznemirim. Razburja se glede...? (nestrokovnosti,...?), jaz pa mu poskušam povedat, da sem z Urbanovo pomočjo prišel do jedra – omenim nadležno guganje stola, asociacijo zibelke, debato o tem, kdo je noter in kdo jo ziblje,... Med mojim pripovedovanjem se Al pomiri, na njegovem obrazu spet vidim nasmešek (poante zgodbe pa mi ne uspe povedat...).
Na hodniku. Na tleh opazim vedro vijolično-roza barve. Alan mi naroči, naj prepleskam hodnik. Takoj, ko mi reče, me sicer popade dvom, a si že naslednji hip premislim – zagrabim nekakšno omelo, ki ga pomočim v vedro in se lotim dela. Ko že premalam celo steno z gosto, lepljivo zmesjo, ki naj bi bila barva, se odprejo vrata dnevne sobe in na hodnik stopi babi. Presenečeno obstoji in me vpraša, kaj, za vraga, počnem, jaz pa ji hladnokrvno odgovorim, da pleskam stanovanje. Alan jo pomiri in ji pove, da to ni navadna barva, ampak je razpoloženjska. Takrat opazim, da se je stena na mestu, kjer se je je babi dotaknila, obarvala modro.
Potem babi izgine, znajdemo se v dnevni sobi. Zazvoni mi telefon, kliče mama. Rada bi, da nekam grem, a se nerodno izgovorim, da imam druge opravke. Ko odložim telefon, se obrnem proti Alanu in njegovemu kolegu ter rečem: ''Nespreten poskus nespretnega izgovora...'' Vsi trije planemo v smeh, fanta se na kavču kar zvijata.
Potem začutim, da me odnaša. Slika mi začne bledet in prebudim se; občutim zelo intenziven, rahlo neenakomeren utrip srca.
Zapišem sanje, 0b 3:30 pojem mešanico (2x LD, 1x L-Theanine, 1x Alpha-GPC), nato nazaj spat...

6:30
Hiška precej na samem, v njej živita mož in žena, ki imata (ali le skrbita za) precej otrok.
Sem na obisku? Sobo si delim z visokim fantom, ki me precej spominja na sošolca iz gimnazije.
Večerne ure, spravljamo se spat. Gospodar počaka pred vrati vsake sobe, dokler otroci ne zapahnejo vrat od znotraj. Čudim se, zakaj je to dobro in cimer mi razloži, da ponoči prihajajo volkovi in odnašajo otroke. Zasmejem se, ne verjamem temu, kar mi pripoveduje, saj mislim, da so to pravljice za otroke. Kmalu pa zaslišim nenavaden zvok, nekakšno sireno in le nekaj trenutkov za tem skozi režo opazim temno senco, ki plane proti vratom. Z velikim truščem se zaleti vanje in ogromen gobec, poln ostrih, belih zob se prikaže v sobi. Med tem, ko poskušam zadržati vrata, zavpijem prestrašenemu cimru, da bi mi pomoč prav prišla. Ko se ta končno privleče do vrat, se obrnem proti sobi in poiščem nekaj, s čimer udarim zver po gobcu. Ta še bolj besno zarenči, a po nekaj udarcih odneha in odide.
Firbec mi ne da miru, zato previdno snamem pregrado in pogledam ven. Vidim trop treh ali štirih ogromnih volkov, ki se počasi oddaljuje.
Kmalu zatem se vrne gospodar. Preverja, če s(m)o vsi otroci v redu in takrat zlezem iz sobe. Še preden me gospodar uspe nagnat nazaj, spet zatuli sirena – še vedno so v bližini!
Preden se skobacam v sobo, se ena od ogromnih zveri požene proti meni. Za las me zgreši in trenutek izkoristim za beg. Poženem se proti lopi, ki stoji nekaj metrov proč od hiše. Na tnalu je nasajena večja sekira in poskusim jo izruvat. Prešibek sem za težko orodje, zato se na hitro razgledam naokoli in iščem primernejše orožje. Na tleh opazim dve manjši sekirici, ki ju poberem, tik preden volk priteče do mene. Besno zamahnem proti njemu in ga z vso silo treščim po glavi. Zgrne se po tleh (bolj od presenečenja, kot zaradi udarca) in to izkoristim, da ga z večjo sekiro pošteno razklojem.
Ko se prepričam, da je mrtev, se še vedno oborožen vrnem proti hiši. Gospodar priteče do mene in mi vzame eno sekiro, med tem pa krik otrok opozori, da se nevarnost še ni končala.
Poženeva se proti napadalcem...

Potem budilka.

[Saso]

[Četrtek, 27.03.2008]
Težave s telefonom

22:30
Zbudim se. Nekaj ni v redu – v prostoru se slišijo nenavadni zvoki. Razgledam se naokoli in ugotovim, da sta že obe svečki ugasnili. Z roko zatipam proti mizici, da bi dosegel mobitel in vsaj z njim malo razsvetlil temo, a ga ne najdem. Sedem na posteljo in iščem baterijo, mobitel, karkoli... Ničesar. Končno se pritipam do telefona, hočem ga odpret. Nekaj se zatika, a mi ga z malo truda vendarle uspe odpret. Še vedno ostane tema... Ni mi jasno, kaj se dogaja; razmišljam, da se je mogoče ugasnil. Držim gumb za vklop, a se nič ne zgodi. Med tem se draga začne premetavat in stokat. Pobožam jo, da bi jo pomiril, a se le prevali na drugo stran in zdi se mi, da se je zvrnila za posteljo, ki je od stene odmaknjena 20-30 cm bolj, kot običajno...

[Saso]

[Ponedeljek, 21.04.2008]
Počena cev

6:30
Zbudim se sredi noči; nekaj zaropota, ko pri norcih. Oziram se naokrog in poskušam ugotovit, kaj se dogaja. Pogledam proti dragi, ki me prestrašeno gleda. Na glas zaklejem, da si dam pogum, nato pa vstanem in se namenim proti vratom, kjer je stikalo za luč. Prvič pritisnem napačen gumb in nekaj se zaiskri. Prekleti kratki stiki! Pritisnem še drugi gumb, tokrat se ne zgodi nič. Čudim se, kako je to možno, med tem pa pritiskam oba gumba. Ker se nič ne dogaja, me prešine, da mogoče sanjam. Dlan dvignem proti obrazu in se zazrem vanjo. Sprva ne opatim ničesar, zato malo pomigam s prsti in naenkrat ugotovim, da se prstanec in mezinec nočeta ločit. Sanjam! Za hip premišljujem, kaj naj naredim in ker mi nič pametnega ne pade na pamet, se odločim, da si bom ogledal, kaj se dogaja v okolici. Vrnem se k omari, kjer je prej ropotalo in vidim, da je počila neka cev. Voda je zalila vse skupaj. Nagnem se za omaro in ugotovim, da so knjižne police zadaj čisto namočene. Gospodična vstane in se že loti čiščenja, jaz pa se nasmejim in ji povem, naj se ne muči, ker so to itak sanje.

[Saso]

[Ponedeljek, 19.05.2008]
Rešitelji Animiranega sveta

6:18
Ponoči me zbudi nek zvok. Dvignem se in se oprem na komolce, v polsnu se razgledujem po sobi, kaj se dogaja. Vidim, da draga stoji pri odprtih vratih in gleda na teraso. Vprašam jo, zakaj je dvignila ruleto in pove mi, da je nekaj slišala. Naenkrat se čez sobo spusti nekakšna senca, ki poleti skozi mene in nato skozi steklena vrata na teraso. Prevzame me neprijeten občutek, kot da bi me od znotraj stresla elektrika in ko pogledam ven, vidim, da je duh obstal na terasi, kjer ga je čakala še ena senca, nato pa skupaj izgineta. Počutim se nenavadno, zdi se mi, da nekaj ni prav. Gospodična zleze nazaj v posteljo, malo zatem pa me oblije žarek nenavadne bleščeče svetlobe in za trenutek izgubim zavest.
Ko se ponovno ovem, stojim v nekakšnem skladišču. Oziram se naokrog in poskušam ugotovit, kje sem in kaj se je pravkar zgodilo. Med razgledovanjem se mi zazdi, da nisem več doma – svet namreč izgleda, kot bi bil animiran. Še preden me mine začetno začudenje, iz druge strani zaslišim glasove, ki se mi hitro približujejo. Premišljujem, ali naj se skrijem ali soočim z njimi in preden se odločim, do mene pristopi skupina ljudi, ki me prijateljsko pozdravijo. Visoka ženska, očitno njihova voditeljica, mi naroči, naj jim sledim in mi kar med potjo pojasni, da jim je žal, da so me tako grobo odpeljali, ampak da potrebujejo mojo pomoč. Med tem, ko sestavljam koščke sestavljanke, prispemo v ogromno dvorano, na sredini katere stoji nenavaden stroj. Vsak od nas petih dobi v roke škatlo z opremo, nato pa nam ženska naroči, naj se postavimo na mesto enake barve, kot je škatla, na stroju. Izgleda, da nismo ogroženi, zato stopim na stroj. Ko smi vsi na položajih, ženska aktivira stroj in dvorano zalije zaslepljujoča svetloba. Trenutek kasnej, ko stroj ugasne, vidim, da smo oblečeni v nenavadne uniforme.
Ženska nam razloži, da je njihov svet napaden in da smo mi njihova edina možnost, nato pa nam razdeli naloge...

Potem budilka.

[Saso]

[Četrtek, 22.05.2008]
Mrtev

1:50
Počutim se kot senca samega sebe, ki šine skozme. V tistem trenutku vsa negativna občutja – bolečino, strah, praznino,... zamenja občutek gotovosti in popolnega miru. Vse je v redu. Prešine me misel – mrtev sem! Ampak vse je OK.

Hip zatem se prebudim. Gospodična malo zatem plane pokonci v precejšnji stiski; pove, da sva imela nesrečo, v kateri sem umrl. (Skupinske sanje??)
Enega skadim, okrog 2:10 nazaj spat...

6:30
Po strmem klancu se vozim navzdol. Ozka, vijugasta cesta je na ovinkih nevarno spolzka, zavore ne grabijo več dobro. Nižje ko sem, večjo hitrost imam; na zadnjem ovinku poskusim zadnjo možnost – zategnem ročno. Nobenega učinka. Avto drvi po gladki cesti vedno hitreje in hitreje, ne obvladam ga več. Namesto v ovinek zapeljem skozi varnostno ograjo, ki jo prebijem in avto se odkotali po klancu navzdol.
V naslednjem hipu se znajdem v naselju. Povsod naokrog je polno delov, zmeden sem. Pred seboj vidim nekaj avtosalonov, stopim v prvega. Povem, kaj se mi je zgodilo, vprašam, če lahko dobim drug avto. Prodajalec najprej nekaj cinca, potem pa mi reče, da bo šlo. Zahteva dokumente, da lahko uredi papirje. Takrat opazim, da nimam nahrbtnika. Razmišljam, kaj se je zgodilo z njim in kmalu se spomnim, da je med premetavanjem odletel iz avta. Odpravim se proti razbitinam, da bi ga našel in kmalu naletim na skupino mulcev, ki kot mrhovinarji brskajo med ostanki. Ko me opazijo, se poženejo v beg. Nekdo ima moj nahrbtnik, zato stečem za njim...

Potem budilka.

[Saso]

[Torek, 27.05.2008]
Spet v Zoni somraka

6:30
Zbudi me zvok, ki prihaja iz hodnika. Razgledam se po sobi, a zaradi trde teme ne vidim nič drugega, kot nekaj senc. Hočem že leči nazaj, ko se spet nekaj zasliši na hodniku in naenkrat se vrata sunkovito odprejo. Prestrašim se, da mi skoraj srce obstoji; ko se za odtenek pomirim, se obrnem k vratom in opazim nenavadno žensko podobo, ki stoji tam nepremično in me gleda. Najina pogleda se srečata in takrat spregovori: ''Kje je zizu?'' Nato izgine.
Vstanem in odidem zapret vrata. Nekaj ni v redu, počutim se prestrašen, kot že dolgo ne. Poskušam se pomiriti in prigovarjam si, da je to OK; nekako prepustim nadzor in znajdem se v okoliščinah, ki so preveč bizarne, da bi bile resnične. Potegne mi, da sanjam. Ta misel me za hip pomiri. Poskušam se zbrati in prevzeti nadzor nad dogajanjem, a imam premalo moči. Sanje me premetavajo iz absurda v absurd in na glas si prigovarjam, da le sanjam. To mi dopušča nekaj kontrole; pogledam v dlani in vidim deformirane prste. Za trenutek me prevzame občutek miru, ki pa kmalu mine, saj spet izgubim rdečo nit...
...Potem se nadaljujejo navadne sanje...

[Saso]

[Ponedeljek, 16.06.2008]
Iz vrtinca

6:30
Hiša izgleda kot babičina v Slovenj Gradcu. Skupina ljudi postopa po terasi in klepeta, drugi so v hiši; jedo, gledajo TV, klepetajo.
Zunaj naenkrat nastane zlovešča tišina. Stopim na teraso, da bi videl, kaj se dogaja in takrat opazim, da se je nebo nenavadno stemnilo. Ljudje stojijo ob ograji in gledajo nekam proti morju (v resnici je tam menda polje?). Iz vode se dviguje nekakšen vrtinec – izgleda kot ozka cev, ki se pod oblaki razširi in iz nje prihaja na milijone nenavadnih ptic, ki se razkropijo na vse strani in popolnoma zatemnijo nebo.
Med ljudmi završi, zato zavpijem, naj se vsi spravijo noter. Iz mize na terasi poberem stvari in jih odložim v sobi, nato pa stečem po hiši, da bi zaprl okna in vrata ter spustil rulete. Ko je vse zatesnjeno, se vrnem v dnevno, kjer se pridružim ostalim.
Čez nekaj časa vse mine, življenje gre naprej...
... In potem spet... Nebo se stemni, povsod so ptice, ki od blizu izgledajo kot prazgodovinske pošasti. Stečem iz hiše in iščem dedka. Ta je na podstrešju, kjer gleda TV. Ko se spraviva dol, stojim na cesti ob škarpi in razmišljam, da so to zagotovo sanje! Vem, da sanjam, a moram vseeno preverit, če je vse zaprto...

Potem budilka.

[Saso]

[Torek, 08.07.2008]
Težave z računalnikom

6:30
Zbudijo me glasovi v atriju. Nekaj časa prisluškujem v temi, potem pa vstanem, da bi šel malo na računalnik.
Prižgem ga in po kratkem pisku se začnejo nalagat komponente. Naenkrat vse obstoji. Gledam, kaj se dogaja, a mi ni nič jasno; po zaslonu so razpršeni posamezni znaki, čisto zgoraj levo pa utripa rdeč napis. Prva stvar, ki mi pade na pamet, je, da je ob večernem izpadu elektrike kaj pregorelo. V mislih delam scenarije, kaj bi lahko šlo rakom žvižgat, potem pa računalnik še enkrat restartam. Spet ista zgodba – kratek pisk in nato nekaj simbolov, razpršenih po ekranu. Takrat me prešine, da so vse skupaj mogoče sanje. Pogledam v desno dlan, ki jo dvignem pred sebe in kmalu opazim, kako se združita kazalec in sredinec v en prst ter prstanec v mezinec v drugega. Sanjam! Sedem na posteljo in še naprej gledam v nenavadno oblikovano dlan; poskušam izostriti pogled, kolikor se le da. Naenkrat močno zapiha in veter potegne zaveso ven skozi vrata. Ko pogledam, kaj se dogaja, nekaj šine v prostor in zalije me tema.
Znajdem se v neki hiši, ki me precej spominja na stanovanje, kjer živim. V njej živijo gospodar z ženo in dvema fantoma. Skrbijo za nekakšen motel ali hotel...

[Saso]

[Četrtek, 17.07.2008]
Meso

Zbudil ob 0:57. Ob 1:07 vzamem 2x LD, nato nazaj spat...

6:30
Mislim, da sem pri babici v Slovenj Gradcu? Prijatelji, družina; praznujemo (moj?) rojstni dan. V zraku je čutiti rahlo napetost, nekaj ni čisto okej. Pridem do mize in si postrežem z nekakšnim mesom? Ljudje me začudeno gledajo, jaz pa le skomignem z rameni, saj vem, da sanjam.
Kasnej, v Mislinji. Okoli babičine hiše se igramo neko igro. Razdeljeni v pare ali manjše skupine z nekakšnim zemljevidom iščemo skriti zaklad. Kar dolgo kot kure tavamo gor in dol po dvorišču in poskušamo ugotoviti, kako naj sploh uporabimo zemljevid in kaj sploh iščemo. Čez čas mi potegne, da gre dejansko za karto hiše z okolico, nakar tudi ugotovim, kako iskati skrite predmete. Takoj se lotimo lova, kljub temu, da vemo, da ne moremo zmagati.
... Pripeljem se do zelenjavarja in vstopim. Presenečeno ugotovim, da ima na policah več rož, kot sadja in zelenjave. V oči mi pade roža z večjimi velimi cvetovi; prepričan sem, da sem jo že nekje videl, a se ne morem spomniti, od kod mi je znana...
... Pripravlja se nekaj. Ulice so prazne, le tu in tam postopajo posamezne skupine ljudi in se čudijo...

[Saso]

[Torek, 22.07.2008]
Amazonke

Zbudil ob 2:57. Ob 3:09 vzamem 2x LD in 1x Alpha GPC (600 mg), potem nazaj spat...
Tokrat je nekaj časa trajalo, preden sem zaspal, a po občutku ni bilo hudega; kakih 15-20 minut. Naenkrat začutim premikanje, kot bi sedel na vlakcu smrti, ki se začne vedno hitrej in hitrej premikat in okolica se mi spacka.

6:30
Kot bi brzel skozi nekakšen tunel s super hitrostjo; okoli mene se prelivajo pastelne barve, občutek imam, da je vse narisano.
Čez čas se končno ustavim, znajdem se na nekakšnem igrišču, obdanem z visoko žičnato ograjo, na njem nekaj vojaških postelj, na katerih ležijo dekleta mačjih potez. Mrak je, zgleda, da se spravljajo spat. Moj prihod jih zmoti, pridejo do mene in začnejo flirtat. Simpatične so in nekako se ne morem odločit, kateri bi se posvetil. Dekleta se nekaj časa borijo za mojo pozornost, potem pa se sprejo med seboj. Ko se končno pomirijo, se spravimo spat. Ravno ležem, ko nekaj zaropota. Pogledam, kaj se je zgodilo in opazim, da sem se vlegel na mobitel. Ta se razleti in kar nekaj časa porabim, preden ga spet sestavim nazaj.
Znajdem se v nekakšnem gozdu s skupino ljudi. Smo v neki lopi sredi ničesar, zdi se mi, da imamo žurko. Težave s sranjem (zamašena školjka); preveč se približam ognju, zaradi česar si ožgem par šopov sprednjih las. Treba se bo ostriči...
Scena se spet zamenja. S skupino fantov in deklet nekje, imamo lekcije iz spolnosti? Inštruktor nam naroči, naj se že vendar spravimo po parih in začnemo. Ko se vsi pogrupirajo, pristanem s temnolasko temnejše polti, ki mi pove, da nerada vleče. Potolažim jo, da ni panike, potem pa se zaklepetava glede prevoza. Pove, da jo je pripeljal Armin, ki je že šel in ko omeni, da je iz Vranskega, ji ponudim prevoz.
Hotelska avla, novoletna žurka. Ljudje prepevajo novoletne pesmi in se obdarujejo. Navdušeno povem Juretu (?), da sem dal 100€ in jih dobil okoli 300 nazaj.

[Saso]

[Ponedeljek, 04.08.2008]
Nenavaden preobrat

7:36
Pridem v skladišče. Povsod je polno škatel, da niti stopit nimam kam. Rahlo sem nejevoljen, ni mi jasno, zakaj je taka svinjarija. Naletim na Domna, ki mi pojasni, da se je spet nabavljala neka roba in da pravzaprav nihče ne ve, komu in zakaj je namenjena. Nekaj časa sicer še pizdim, a se počasi pomirim, ko me potolaži, naj se ne ukvarjam s stvarmi, ki niso moje delo.
Kasnej. Hočem nekoga poklicat in ugotovim, da nimam mobitela. Za trenutek me zagrabi panika, a mi na hitro potegne, da v bistvu ni problema, saj lahko vse skupaj lepo pojasnim in mi nabavijo novega. Stopim do pisarne in iščem Franca, da bi mu vse skupaj razložil in naročil nov aparat. Samo na pol me posluša; itak, da se stvari zakomplicirajo. Po dolgem čakanju dobim rumeno-modrega Siemensa M35i, kakršnega so mi ukradli...
... Piknik nekje zunaj. Ko prispem do hiške na gozdni jasi, so ljudje že tam, hrana se že pripravlja, ljudem že dogaja. Nekaj grem iskat noter in ko stojim na hodniku, me prešine neprijeten občutek, da bi bio bolje, če ne bi bil(i) tu. Vrnem se ven in ravno takrat se skupini začne približevat krdelo medvedov. Med folkom nastane panika, razbežijo se vsak na svojo stran. Medvedi rovarijo naokoli, a se kmalu na videz umirijo, kadar pa pomolim nos na svetlo, spet zarohnijo in začnejo napadat. Čez nekaj časa mi to končno poklikne, zato predlagam, da ljudje stečejo v nasprotni smeri, med tem, ko jih bom jaz zamotil. Splezam na streho lope in jih začnem klicat. Res se poženejo proti meni in prijateljem med tem uspe zbežat. Preden se razbežijo, mi nekdo zavpije, da bodo poklicali Masona?
Med tem se medvedi zakadijo v leseno hiško, ki se pod težkimi udarci začne kmalu vdajati. Skočim iz strehe in se poženem v beg in krdelo steče za menoj. Po nekaj metrih daleč pred seboj opazim še ogromnega volka, ki se prav tako lakomno ozira proti meni. Situacija res ni najbolj rožnata; za mano hrope krdelo treh ali štirih medvedov, pred mano pa volk, ki se ravno takrat odliči za napad. Ko vidim, kam stvari tečejo, se vdam v usodo in ležem na tla – kar bo, pač bo.
Le hip kasnej mimo mene plane ogromna medvedka, izgleda, da sem jo presenetil. Trenutek kasnej se name požene še volk in ko že pomislim, da je vsega konec, ga zagrabi eden od medvedov in ga strese kot plišasto igračo. Rahlo dvignem glavo in vidim, da je nevarnost mimo; volk je pobegnil, medvedi pa sedijo v krogu okoli mene, izgleda, kot da me stražijo. Pokličem prijatelje in začnemo se dogovarjat, da bomo vseeno nekaj spekli. Fantje začnejo pripravljat ogenj in ko se nekaj časa trudijo, da bi ga prižgali, ugotovim, da je les čisto premoker. Razmišljam, da bi bilo potrebno poiskat bolj suh les ali pa breze, nakar opazim, da medvedi prinašajo koščke vejic, ki jih odlagajo pred kupčkom. Kmalu nam res uspe zakurit in ko gledam v prasketajoč ogenj, enega od medvedov pogladim po ogromni šapi...

[Saso]

[Torek, 05.08.2008]
Sence

1:20
Črna noč. Po široki, temni ulici zasledujem vitko postavo, odeto v črn meniški plašč. Čez glavo ima poveznjeno kapuco, zato se mi tudi sanja ne, kdo je.
Postava naenkrat skrene desno in odrine velika, masivna vrata ter izgine v ogromnem objektu, ki izgleda kot katedrala ali cerkev. Stopim za njo in znajdem se v prostoru, ki mi je hkrati domač in zastrašujoče tuj. Naenkrat sedim na tleh in zrem v temno pročelje, ki izgleda kot stena nekakšne cerkve. Na svoji levi in desni zaznavam silhuete, ki ležijo ob meni; levo naj bi bila moja draga, za desno ne vem. Postava, ki sem ji sledil, pride do stene pred menoj in kot duh izgine v njej. Zdi se mi, da sem v svoji postelji, a imam vseeno nelagoden občutek. Ko zrem v steno pred seboj, opazim, kako se iz nje spet izlije temna gmota, ki prevzame človeško obliko, le hip kasnej pa spet izgine...

[Saso]

[Četrtek, 07.08.2008]
Vajenec

9:56
Nekam se odpravljam. Pred odhodom pridem v babičino stanovanje in skozi odprta vrata kabineta na mizi vidim stari računalniški zaslon, pod mizo pa moj računalnik. Začudim se, kaj počne tu in babi mi pojasni, da ga je (teta?) potrebovala in so ga zato prinesli sem.
Ker se nimam časa ukvarjat s tem, skomignem z rameni, nato pa odidem.
Na robu velikega, z visoko ograjo obdanega travnika ali parka se srečam s prijateljem približno mojih let in starejšim možakarjem nenavadnega videza. Ta je oblečen v dolg siv plašč, njegov obraz pa krasi dolga, bela brada; po videzu me spominja na čarovnika Gandalfa iz LOTR. Ko prispem, naju brezosebno pogleda in pove, da sva tu zaradi zadnjega preizkusa in da je bila izbira že narejena. Pove še, bo samo eden prišel na drugo stran in da bo ta postal njegov vajenec?
Ko odpre vrata parka, vstopiva in preden jih zapre, se za nama pojavita dva ogromna vela rotvajlerja, ki se poženeta proti nama. Kljub temu, da imam občutek, da se bo zame vse skupaj dobro končalo, se ob pogledu na ogromna psa poženem v tek za življenje. Bližje, ko sva ograji na drugi strani, bližje sta pobesnela psa. Z zadnjimi močmi se zaletim v vrata in padem na drugo stran, nato pa jih naglo zaprem. Skozi mrežo gledam prijatelja, ki še vedno beži za življenje in ko je tik pred vrati, psa pa le nekaj metrov za njim, se za mano pojavi starec. Reče mi, naj ga pustim, kjer je, a mi vest ne dovoli, da bi gledal, kako ga psa raztrgata. Odprem vrata in fant zadnji hip plane na varno. Ko jih zaprem nazaj, psa izgineta, starec pa pomigne, naj mu sledim.
Po poti proti njegovemu stanovanju iz grmovja ob cesti planeta dva črna rotvajlerja, ki obsedita sredi ceste in me nepremično gledata. Starec mi pove, da sta to moja zaveznika in da se ju moram naučit nadzirat. Med njegovim pripovedovanjem se obrnem proti njima in ko pomignem s prstom, ubogljivo vstaneta in stečeta mimo mene. Nekaj metrov naprej se ustavita in me pogledata, jaz pa spet brez besed, le z gibom prstov, pokažem na prostor ob sebi. Psa pohlevno prikorakata do mene, nato hodita ob meni vsak na svoji strani.
Tik pred starčevim domom pred nas skoči mačka. Ob pogledu na psa jo ucvre, kolikor more, jaz pa jima pomignem, naj jo ulovita. Psa zdirjata za njo, med tem pa midva vstopiva v stanovanje v pritličju bloka. Preden zaprem vrata, sta spet tu in spustim ju noter...

[Saso]

[Nedelja, 10.08.2008]
Videti

10:21
Lesena hiša nenavadne oblike; izgleda kot manjši bar ali pa večja avtobusna postaja? Tu sem s skupino ljudi, pripravlja se k dežju. Fantje se odpravijo ven in začnejo razdirat in pospravljat klopi okoli postaje, dekleta pripravljajo pijačo. Stojim v hiši in gledam ven. Čudim se nenavadni kompoziciji klopi, čudim se motoristu, ki se je pripeljal mimo na ogromnem zelenem motorju.
Ko se fantje vrnejo, v sobo vstopi nenavadna deklica (ženska). Pove, da je tu zato, da nas nauči videt stvari (ali nekaj podobnega). Iz torbe potegne kup papirjev z nekakšnimi slikami in kmalu nam razloži, da gre za risbe, ki se razkrijejo, ko ne fokusiraš pogleda. Razloži nam, kako naj gledamo, nato pa nas prepusti naši zabavi. Dolgo se brezuspešno mučim in počasi postaja frustrirajoče. Ženska pristopi do mene in me poskuša potolažit, nato pa mi zaupno pokaže neko čisto posebno tehniko škiljenja (?). V trenutku, ko tako pogledam dve točki v prostoru, me začne nežno odnašat. Sprva ne zagrabi panika, a se uspem pomirit. Prepustim se občutku in kmalu se znajdem v nekako drugačnem istem prostoru. Tu je še nekaj deklet in fantov, ki se prav tako trudijo z videnjem 3D slik iz nejasnih papirjev...

[Saso]

[Torek, 19.08.2008]
Med-svet

0:46
Zbudim se, v sobi je tema. Pogledam proti dragi, izgleda, da spi. Nekaj ni v redu. Rahlo se dvignem in se v temi poskušam razgledat naokrog. Ne uspeva mi, saj je svetloba, ki prihaja izpod spuščene rulete, prešibka, da bi lahko razložil stvari okoli sebe. Stegnem se proti mizici, da bi zagrabil telefon. Nekaj časa tipam naokoli, preden ga najdem in ko ga končno ulovim, ga poskušam odpret. Zdi se mi, kot da je zlepljen; nikakor ga ne morem odpret. Ponovno se stegnem proti mizici, tokrat za vžigalnikom. Ko ga njadem, poskušam prižgat svečko, da bi videl, kaj se dogaja. Vžigalnik ne vžge. Spet se obrnem proti vratom in v soju svetlobe opazim, da nekaj stoji na terasi. Vstanem in spustim ruleto, nato se vrnem v posteljo. Potem se prebudim.
Pogledam proti vratom, izpod rahlo dvignjene rulete prihaja šibka svetloba, zavesa plapola od močnega vetra. Vstanem in ruleto spustim do konca in ko se vrnem v posteljo, opazim, da zavesa še vedno giba. Zdi se mi, kot da nekdo poskuša priti noter. Stegnem se proti mizici in z roko zbijem obe rahlo tleči svečki. Padeta na tla in ugasneta. Zatipam proti telefonu in vžigalniku, iščem karkoli, s čimer bi osvetlil prostor. Zagrabim telefon in ga poskušam odpret, a ga ne morem. Čudim se, kako je to mogoče in razmišljat začnem, če sanjam. Močno se mi dozdeva, da je razlog v tem, a še vedno nisem prepričan. Potem se zbudim.
Stegnem se proti mizici in opazim, da ni svečk. Zatipam proti vžigalniku in ko ga poskušam prižgat, ta še vedno ne dela. Dopovedujem si, da ne morem biti še vedno v sanjah. Potem se oglasi telefon. Zagrabim ga, da ne bi zbudil drage, a med tem zazvoni tudi njen. Odprem telefon in pogledam, kaj se dogaja. Na zaslonu se začnejo pojavljat nekakšne slike in ko pogledam še njen telefon, opazim, da se tudi na njem prikazujejo iste slike. Ne morem verjet, kaj se dogaja! Naenkrat oba telefona ugasneta, spet je tišina. Pogledam proti gospodični in ko vidim, da je še bolj zmedena, kot jaz, jo nežno objamem. Takrat se nekaj zaleti v ruleto in spet se prebudim.
Prižgem svečko? Pogledam na tla in vidim, da je na tleh svež madež od voska. Vstanem in pokleknem ob njem, rad bi ga pobral, preden se posuši in vleze v tepih. Ko odrinem mizico, iz nje izbijem še drugo svečko. Ta odleti na drugo stran, kjer nastane še en svež madež. Zaklejem, lotim se pobiranja voska. Čudim se, kaj se dogaja, med tem pa sčistim nastalo svinjarijo. Ko opravim, zlezem nazaj v posteljo in že skoraj zaspim, ko se mi spet začne dogajat...
... Z dekletom se v pickup-u peljeva nekam, noč je. Na poti naletiva na težavo, zato obrnem in zavijem proti bližnji kmetiji. Ustavim ob seniku in ji med potjo prigovarjam, da ji bo všeč spati na senu. Izgleda nejevoljna, zato jo tolažim, da greva takoj zjutraj naprej.

Potem se zbudim. Ležim na hrbtu. Pogledam proti vratom, izpod rahlo dvignjene rulete prihaja šibka svetloba. Sedem na posteljo in zatipam proti vžigalniku na mizici. Ko ga dosežem, prižgem svečko, nato pogledam na uro na telefonu. Ta kaže 0:46. Premišljujem o sanjah in razmišljam, če sem končno zunaj. Za hip me prime občutek, da nekaj ni v redu, zato naredim RC s štetjem prstov in ko sem prepričan, da sem zares nazaj, se lotim zapisovanja. Ob 1:22 se spravim nazaj spat...

6:30
V službi. Pripravljamo večjo posodobitev sistema, ko je vse pripravljeno, me pošljejo naokoli po pisarnah, da ljudem naročim, da zaključijo z delom. Pridem v zgornje nadstropje in začnem dajat navodila. Malo se mi zatakne pri velikem šefu, a se tudi on izkaže za precej dojemljivega, ko enkrat razume, kaj mora naredit. S precejšnjim olajšanjem odidem naprej, ostane mi še računovodstvo. Razložim jim navodila in takrat opazim, da so ženske precej zmedene. Povem jim, da bo do naslednjega dne vse delovalo, nato se skupaj odpravimo dol...
... Doma. Babici pripravljam večji TV (računalniški?) zaslon, ona pa med tem kuha kosilo. Čez čas sede na stol ob vhodu v shrambo in me opazuje. Skoraj že končam, ko pozvoni pri vratih. Babi me prekine in mi naroči, naj vse skupaj prestavim v drugo sobo, da ne bom motil pomembnega obiska...