[Četrtek, 05.10.2006]Živalske sanjeZbudil ob 3:37. Prisoten intenziven občutek, ki mi ga spet ni uspelo razvit niti v asociacijo, kaj šele v spomin...
Enega pokadim, opravim svoj nočni obhod in nazaj spat ob 4:05. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...
6:08
Zbudi me nekakšno ropotanje. Obsedim na postelji in vidim, da med menoj in gospodično ležita dve mački ?!? (ena črno-bela in druga črna). Naženem ju ven in vstanem, da spustim ruleto do konca dol in preprečim nadaljnje nenapovedane obiske. Skozi reže na ruleti zunaj vidim neko ogromno senco in oko, ki kuka noter 
. Zignoriram ga in se uležem nazaj. Hrup zunaj se nadaljuje in naenkrat začne nekaj tiščat ruleto navznoter (WTF?!?). Ruleta popusti in skoznjo se prebije slon z jezdecem na njem (!!!), za njim pa še dva mala slončka (?!?). Šokirano obsedim na postelji in se čudim, kaj za vraga se dogaja, med tem pa si jezdec postreže s pijačo iz hladilnika in mi nekaj razlaga, da potrebuje prostor za prespat, ker mu je moj sodelavec zasedel stanovanje (?!?). Med tem ta mala slončka odideta iz stanovanja in se prosto sprehajata po hiši. Hrup seveda zbudi lastnike, ki pridejo pogledat, kaj se dogaja. Otroka slončka navdušeno objemata in se igrata z njima.
Potem – ne vem, mislim, da sem se prebudil (FA). Obrnem se okrog, ležim na hrbtu in se čudim, kake neumnosti se mi sanjanjo. Naenkrat me kovter začne stiskat – kot da bi ga nekdo pod posteljo zategoval (??). Ko pritisk popusti, se znajdem na križišču pred picerijo Piccadili v Velenju. Itak mi ni nič jasno, kako je to možno, če se vendar jasno spomnim, da sem bil še hip pred tem v Ljubljani v svoji postelji.
Zunaj je temna noč, cestna razsvetljava je slaba. Pomislim, da to morajo bit sanje! Roko iztegnem predse in začnem štet prste, ki so popolnoma motni – SANJAM! 
. Hodim proti križišču pri Rdeči dvorani in štejem prste. Pridem že na križišče, kjer (končno!) dela ena od cestnih luči. Še enkrat preštejem prste in jih naštejem 6, ko obrnem roko, pa opazim, da imam kožo rdečo in nagubano – kot da bi bil ožgan (?!?). Iz razmišljanja me predrami krik vrane in ko dvignem pogled, opazim senco v daljavi, ki se mi približuje. Še enkrat zakraka, nato pa se senca spremeni v nekaj večjega in začne padat proti tlom. Pomislim, da bi mi Lidija lahko pomagala (kaj že? – mogoče tole razložit??
)
, zato na ves glas zavpijem njeno ime in se oziram naokrog, če jo bom kje zagledal. Nikjer ni žive duše, sence okoli mene pa so vse bolj in bolj goste, dušijo me... Še enkrat zavpijem "Lidijaaaa!!!" in prebudi me lasten krik (ki pa je – tako gospodična –
ostal v meni ).Enega pricinim, tole zapišem in nazaj spat ob 6:45. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...
8:00
Spet v Velenju (??), mogoče na Jezeru ali na trim stezi (narava, majhne hiške, ful folka,...). Dogaja se neka žurka. Sedimo ob ognju in se nekaj pogovarjamo (mislim, da mi je
tokrat uspel zavesten prehod v sanje, ker sem se ves čas zavedal
)
. S Pepo in Cibono gremo na sprehod in po poti naletimo na rdeči Clio, ki ima odprta obojna vrata in pritljažnik, prav tako tudi stranska okenca zadaj. Vem, da sanjam (tega ne govorim naokrog...
)
, zato predlagam, da gremo en krog. Cibona si premisli, Pepa pa je takoj za akcijo in naložima se v avto. Ključi so seveda not, zato se brez problema odpeljema 
. Med potjo se neki pogovarjama in Pepa me neki resnega vpraša, jaz pa v smeh 
. Ona je malo užaljena, zato se ji opravičim, pri sebi pa pomislim, če se le zaveda, da so to sanje (rečem si, da jo moram v RL vprašat, če se kaj spomni sanj... ).Potem se scena nekako zamenja, mislim, da se vrnem v gozd (na neko jaso?).
Spet neka žurka (postavljene so klopi in mize, povsod folk in ogenjčki,...). Spet se spomnim na Lidijo, ki jo začnem iskat. Pridem do ene skupine, ki jo sprašujem, če jo je kdo videl. Večina ljudi me čukasto gleda in odide, ostane le ena deklica, prislonjena na avto, ki se mi nasmiha. Pristopim do nje in jo vprašam, če je ona Lidija; prikima.
Padema v eno debato, mislim, da se pogovarjama o dream sign-ih, po katerih se lahko zavem in ob katerih me lahko not potegne (tako ona ); spet me nekam odpelje. En kup folka, sproščeni pogovori, smeh,...
Enkrat med debato odidemo v eno sobo, kjer posedemo po tleh; očitno nekaj čakamo, sodeč po izrazih na obrazih ljudi. Naenkrat se zasliši nek zvok, stene se na določenih delih posvetlijo (kasnej ugotovim, da se posvetlijo tam, kjer potekajo cevi – v zgornjem nadstropju je ena mamka – tako moja družba –
potegnila vodo). Folk naenkrat prasne v smeh, razbežijo se in čakajo na moj odziv. Tudi meni kaj kmalu potegne, da sem to že doživel (nekakšen sanjski deja vu ) – sranje iz zgornjega štuka bo prineslo dol in udarilo ven (?!?). Itak jo na brzino pocvirnam iz sobice in le hip za tem iz vseh lukenj bruhne blato. Zadnji hip pobegnem in se zvrnem čez nekoga, ki se od silnega krohotanja kar valja po tleh na hodniku . Vsi skupaj čez čas pokukamo nazaj noter in se čudimo, kaka svinjarija je povsod (asociacija na razno razne moje
posrane sanje...
)
. Nato se vrnemo v gozd.
Sedimo ob ognju in klepetamo. Zvijem si en cigaret, Lidijo sprašujem, če mi lahko pove (pokaže?) kak način, kako povečat zavestnost v sanjah. "Končno eno pametno vprašanje," pripomni, nato pa mi pokaže – z jezikom se oblizuje po levi, pa po desni, naprej, nazaj, gor, dol,..., pri tem pa se pači in dela grimase (takoj dobim asociacijo na svetlobo in veter, ki nam ju je demonstriral Alan na delavnici ). Še sam poskusim in le hip zatem se vsi prisotni oblizujemo in veselo spakujemo .
Vmes zamenjamo še nekaj lokacij, nekje pozabim tobak. Povsod je polno smeti (spravljene na kupčke ) in med njimi iščem svoj zavojček (prepoznam ga po tem, da je v njem še en paket velikih rizel s strganim ovitkom in zavojček, v katerem je nekaj gandže in že narejenih filtrov). Vse premečem, povsod pogledam (enkrat celo zmotim parček, ki se žvali na tleh pod eno mizo - opravičim se jima in nadaljujem iskanje). Nekje naletim na kup smeti, v katerem opazim več evro bankovcev. Pomislim, da bi mi prav prišli, zato jih nekaj poberem in pospravim v torbo (le kaj sem mislil...?!?
)
, nekdo pa mi pove, da nima smisla, ker jih itak ne bom mogel prinest na drugo stran. Odgovorim mu, da poskusit pač ni greh (yeah, right... 
). On skomigne z rameni in odide. Čez čas se vrnem k skupini, ki še vedno sedi za omizjem in veselo kramlja. Ko prisedem, na mizi opazim še en zavojček tobaka, ki ga seveda preverim in ugotovim, da je ta pravi . Zadovoljno si zvijem cigaret in prisluhnem debati, ki se nadaljuje vse do svita...
Ob svitu družba začne odhajat. Sprašujem jih, kam gredo, pa pravijo, da prihaja njihov čas – odidejo na rob gozda, se obrnejo proti vzhajajočemu soncu in vsak od njih prevzame živalsko podobo, preden oleseni (spomnim se totema žabca, pande, volka in še nečesa – ta zadnji se, ko je že v svojem položaju, še enkrat obrne proti meni in mi nekaj reče, nato pogled spet usmeri proti soncu in ko ga obliznejo prvi žarki, do konca oleseni).Ob (sanjskem) sončnem vzhodu sem se prebudil, se pretegnil kot star maček
in se jim zahvalil, nato pa vse skupaj zapisal.
