... Edina stvar, ki je sedaj drugačna je ta, da ko sem doma, sem res DOMA in ne delam v glavi še 1000 drugih stvari, vezanih na službo itd...
Mogoče je pa ravno to to.
Un most je pa drugačen, prav široka ulica vodi nanj (namesto Resljeve ulice), ni stopnic.
Me zanima, če opisujeva različne mostove ali pa mogoče istega iz različnih smeri...
Bom poiskal v dnevnikih in ob priliki prilepil skico, da lahko na to temo še kako rečeva.
... Če vzamemo teorijo, da je realnost projekcija naše zavesti in da realnost ustvarjamo z zavestjo, potem dejansko velja, da v sanjah ustvarjamo drugo realnost. ...
S tem se brez nadaljnjega strinjam.
Mogoče le ne bi rekel, da jo
ustvarjamo (vsaj nič bolj, kot
ustvarjamo fizično realnost), ampak bolj
delujemo v njej (pa z izrazom nisem čisto zadovoljen...).
... In večkrat kot se vračamo na isti kraj, bolj trdna postane ta realnost. ...
Smiselno. Vsaj v smislu
trdnosti kot
stabilnosti zaznavanja.
... Že v knjigi Florinde Donner, V sanjanju, ji ena učiteljica reče, da moraš človeka v sanjah videti vsaj 2x, da zares obstaja. Kaj če je potrebno, da nek prostor/sanjski lik vidiš 2x in ga potem skreiraš. In če več sanjalcev sanja isto, je lahko svet ki ga sanjajo takoj trden. Morda je sanjski svet zato tako fleksibilen, ker vsak sanja malo drugače in se zato ne more stabilizirat...
Vsekakor zelo zanimiva teorija.
Malo se sicer lovim s tem, da moraš človeka 2x videt, da zares obstaja; če recimo sanjaš mene (oziroma bolje rečeno / bolj verjetno mojo
projekcijo) samo enkrat - ali to pomeni, da
(še) ne obstajam? Ali je bolj mišljeno v smislu, da sem v tvojih sanjah zgolj
projekcija (recimo obraz, ki ga je tvoja (pod)zavest izbrala iz množice naključnih mimoidočih - nekje na ulici, avtobusni, v trgovini,... - in ga
pripopala na enega od
likov v tvoji sanjski zgodbi), ko me sanjaš naslednjič (drugič), pa
postanem resničen (oziroma obstaja verjetnost, da dejansko obstajam tudi v fizični realnosti? Hmm, kompleksno...
Kar se fluidnosti sanjske realnosti tiče, gre glede na moje
vedenje za dve zadevi: prvič, za
stvar energije (ki jo potrebuješ za zaznavanje te realnosti) - manj imaš energije, bolj se stvari spreminjajo in obratno - več, ko je imaš, bolj je okolje
stabilno (z izjemo dela sanjskega sveta, kjer je vse fluidno ne glede na razpoložljivo energijo; DH so ta del poimenovali
zona transmutacij); in drugič (s tem konceptom se sicer še nekoliko
borim, ker nimam osebne izkušnje, je pa o tem dosti govora v Castanedovih knjigah) - za
pozicijo zbirne točke. Zaznava fizične realnosti je tako stabilna zato, ker 1) je zbirna točka vseh ljudi na istem mestu (to je tudi razlog, da vsi zaznavamo isto) in 2) se ne premika. Posledično je tudi sanjska realnost lahko stabilna, če ti zbirna točka ne skače okrog, kot ponorela (kar se dogaja v
običajnih sanjah).
Tole je en všečen quote na to temo iz Castanedove “Druge resničnosti”:
“Sleherna stvar, ki jo vidiš v sanjah, spremeni obliko tisti hip, ko vanjo pogledaš. ... Zato pri urejanju sanj ne gre le za to, da v stvari gledaš, temveč tudi za to, da njihovo sliko obdržiš pred očmi. Sanjanje obvladaš šele takrat, ko ti uspe izostriti pogled na karkoli. Potem ni več razločka med tistim, kar počneš med spanjem in med tistim, kar počneš v budnosti.”