Pomemben predpogoj za zavestno sanjanje je sposobnost spominjanja sanj. Kaj nam koristi, če se v sanjah ozavestimo, če pa se zjutraj ničesar ne spomnimo? In to se nam je zagotovo že zgodilo. Nekaterim ljudem je spominjanje sanj nekaj povsem naravnega; ne le, da vsebine zjutraj z lahkoto prikličejo, v spominu jih lahko ohranijo tudi ves dan ali celo več dni. Večina ljudi pa z leti in hitrim tempom življenja to sposobnost izgublja.
Za izboljšanje sposobnosti spominjanja je pomembno, da imamo na voljo dovolj časa za spanje. Če smo dobro spočiti, lažje posvetimo pozornost priklicu sanjskih vsebin, kot pa če smo utrujeni in bi dali tudi ledvico za tistih nekaj dodatnih minutk jutranjega spanca. Prav tako lažje “žrtvujemo” nekaj minut ponoči, ko se zbudimo, zato, da zapišemo sanje.
Večina sanj se odvija v REM fazah spanja, ki se ponavljajo približno na vsakih 90 minut in se podaljšujejo proti jutru. V vsaki REM fazi sanjamo najmanj ene sanje, naši možgani pa delujejo tako, da v vmesnih (ne-REM) fazah izbrišejo (oziroma “potlačijo”) spomin na prejšnje sanje. Naša naloga tako postane, da se poskušamo prebuditi med REM fazo ali nemudoma po njej, ko je spomin na sanje še najbolj svež in intenziven. Tega se lahko lotimo na različne načine:
- Poskušamo tempirati bujenje s pomočjo budilke, da nas bo zbudila med REM fazo. Dobra stran tega načina je, da nam bo slej ali prej uspelo ugotoviti naš ritem spanja in zbudili se bomo med REM fazo ali takoj po njej. Slabost pa je, da je bujenje na budilko precej “grobo”, zaradi česar lahko vsebino sanj v trenutku pozabimo.
- Pred spanjem spijemo večje količine vode; ta metoda je podobna zgornji, a nekoliko težje obvladljiva, saj nikoli ne vemo, kdaj (in kako močno) nas bo pritisnilo…
Uspešno spominjanje sanj je, kot rečeno, odvisno tudi od načina bujenja. Če se zbujamo z budilko, ki nas agresivno vrže iz sanj v budnost, je velika verjetnost, da bo spomin na sanje izpuhtel v trenutku. Pomembno je torej, da se prebujamo počasi in z namenom, da se bomo spomnili vsebine sanj.
Da bi si zagotovili dovolj časa za čim bolj umirjeno prebujanje, si lahko pomagamo z “nastavljanjem notranje ure”. Gre za postopek, s katerim “spremenimo” telesni ritem. Za lažjo predstavo ga bom ponazoril z naslednjim primerom:
Zaradi dnevnih obveznosti se s pomočjo budilke zbujam ob 6:30. Ker budilka in sanjanje ne gresta najbolje skupaj, bi se rad zbujal pred alarmom in s tem pridobil čas, ki ga potrebujem za spominjanje sanj in zapisovanje nočnih avantur.
Da bi dosegel želeni učinek (to je sprememba bioritma), budilko prestavim za pol ure nazaj in se nekaj časa zbujam ob šestih. Po preteku “uvajalnega obdobja” budilko spet premaknem na prvotni čas. Izkaže se, da telo med “uvajalnim obdobjem” razvije “refleks” – notranjo uro, zaradi katere se začnem zbujati ob šestih. Tako pridobim dovolj časa, da se zjutraj v miru spomnim sanj in jih zapišem, še preden se oglasi alarm.
Po enakem postopku lahko telo privadimo na zbujanje ob kateri koli uri.
Za krepitev spomina potrebujemo le motivacijo in nekaj vaje.
Ko se zbudimo, obležimo čim bolj pri miru in z zaprtimi očmi ter najprej pomislimo na to, kaj smo sanjali. Vsebino poskušajmo čim bolj podrobno obnoviti, poskušamo se spomniti čim več detajlov. Pri tem si lahko pomagamo z izhodišči, kot so “Bil sem v/na…”, “Srečal sem…”, “Pogovarjal sem se z…” in podobno. In že smo pri naslednjem koraku – zapisovanju sanj.