Zapisovanje sanj je pomembna faza pri delu s sanjami. Zapiski nočnih avantur nam bodo kasneje služili za ponovni priklic posameznih sanjskih vsebin, poleg tega pa nam bodo v veliko pomoč pri odkrivanju ponavljajočih elementov in iskanju sanjskih znamenj.
Večina ljudi, ki se začne bolj resno ukvarjati s sanjanjem, običajno že v začetnih fazah (torej pri spominjanju in zapisovanju sanj) naleti na prvo oviro – čeprav imamo občutek, da sanje “držimo za rep”, jih nikakor ne moremo priklicati v spomin. Dobro je imeti v mislih, da je to normalno in da gre za “prehodno obdobje”; nekaj časa namreč traja, da se um privadi, da sanje niso le “nepotreben balast”, ki ga takoj ob bujenju potlači globoko v podzavest.
Najbolj učinkovit način za prečkanje te ovire je, da spominjanje vzamemo kar se da resno in da ob vsakem bujenju zapišemo karkoli in vse, česar se spomnimo. Vpisi bodo od začetka verjetno precej kratki – kakšna beseda ali stavek, asociacije in občutki, ki jih imamo ob bujenju, posamezne lokacije ali dogodki (običajno stvari, ki smo jih sanjali tik, preden smo se zbudili), sčasoma pa bodo opisi postali vse daljši in vedno bolj podrobni. Z vajo se bomo sposobni spomniti tudi vsebine sanj, ki smo jih sanjali na začetku noči.
Sanje si zapišemo takoj, ko se iz njih prebudimo; ne glede na to, kako intenzivno se spomnimo vsebine naše nočne avanture, obstaja velika verjetnost, da jo bomo do jutra v celoti pozabili. Metode zapisovanja so lahko zelo različne; nekateri zapišejo le ključne iztočnice (kje in s kom so bili, kaj so počeli in podobno), drugi poleg bolj ali manj podrobne vsebine zapišejo še občutke, ki so jih imeli ob bujenju, spet tretji vsebino in/ali prostor na hitro skicirajo,…
Občasno se tudi v kasnejših fazah dela s sanjami utegne zgoditi, da se zjutraj ničesar ne spomnimo. Na to lahko vpliva cela paleta dejavnikov – od pomanjkanja spanja, preobilne večerje ali bolezni, pa do večjih obremenitev in stresa v prvi pozornosti. Ker na nekatere stvari pač ne moremo vplivati, si zaradi “konsistentnosti” pri zapisovanju sanj lahko pomagamo z naslednjim trikom:
Zapisovanja se lotimo kot običajno – zapišemo datum in uro, dopišemo opombo ali oznako, da gre za pozabljene sanje, nato pa namesto vsebine “izmuzljivih” sanj začnemo zapisovati vsebino katerih koli sanj, ki se jih spomnimo. Opišemo jih kar se da natančno in podrobno; namen je konec koncev še vedno treniranje sanjskega spomina.
Včasih se namreč lahko zgodi, da zapisovanje sproži kakšno asociacijo, ki nam v spomin prikliče vsebino pozabljenih sanj. Če pride do tega, zapišemo še te sanje, v nasprotnem primeru pa se po končanem zapisovanju posvetimo drugim opravilom.
Za zapisovanje sanj lahko uporabimo različne pristope.
1. Sanjski dnevnik
Pisanje sanjskega dnevnika je najpogostejši način beleženja sanj. Za ta namen izberemo primeren zvezek ali beležko, ki naj služi izključno zapisovanju sanj. Zvezek imejmo vedno ob postelji na dosegu rok. Ko se zbudimo, ne dovolimo, da nam misli začnejo begati k stvarem, ki bi jih morali opraviti; skoncentrirajmo se na sanje in zapišimo vse, česar se spomnimo.
Zaradi kasnejšega sistematiziranja na vrh vsake strani v dnevniku zapišemo datum in uro, potem pa nadaljujemo s samim opisom sanj. Ugotovil sem, da je najbolj praktično, če datum napišem vnaprej – tako ob bujenju na hitro zapišem še uro, nato pa se lahko nemudoma posvetim zapisovanju vsebine.
2. Zapisovanje na računalnik
Ob izbiri ustreznega načina nam zapisovanje sanj na računalnik lahko precej olajša nadaljnje delo. Uporabimo lahko namenske programe (na primer Dream eXplorer, DreamDiary ali FirstGate), spletne strani ali forume in ne nazadnje čisto običajen urejevalnik besedil.
Besedila preko računalnika z lahkoto obdelujemo (uporabimo različne barve za različne kategorije sanj, enostavno in nedvoumno označujemo ponavljajoče elemente in sanjska znamenja, tekste popravljamo, kopiramo,…), poleg tega pa ima večina programov običajno precej dodelane iskalnike, kar sčasoma postane pomembna prednost – brskanje po nekaj let starih sanjskih dnevnikih je namreč precej zamudno in vse prej kot enostavno opravilo.
Uporaba računalnika ima seveda tudi določene slabosti. Poleg tega, da sta anonimnost in “zasebnost” preko spletnih strani ali forumov vedno precej na udaru, so tu še možne okvare strežnikov, trdih diskov in podobno.
Če si torej pri delu pomagamo z računalnikom, se je vsake toliko dobro spomniti in narediti varnostne kopije.
3. Snemanje sanj
Nekateri sanjalci za izdelavo “nočnih zapiskov” uporabijo kar diktafon ali kakšen drug prenosni snemalnik zvoka (danes že večina običajnih MP3 predvajalnikov omogoča tudi snemanje).
Postopek je precej podoben, kot pri pisanju sanjskega dnevnika – preden se odpravimo spat, si na doseg roke pripravimo diktafon. Prednost snemanja sanj je v tem, da lahko ves postopek opravimo kar leže in v temi, to pa vključuje manj premikanja in posledično manjše izgube v spominu na sanjske vsebine.
Novejši snemalniki imajo tudi funkcijo “samodejnega vklopa ” – snemanje se vklopi, ko mikrofon zazna zvok. Če uporabljamo snemalnik, ki to omogoča, si napravo pred spanjem pripravimo čim bližje glave (zaradi kvalitete posnetkov je običajno še bolje, če uporabimo dodaten mikrofon) in ob bujenju enostavno začnemo narekovati vsebino. Naj vas nikar ne preseneti, ko boste ob poslušanju posnetkov najprej zaslišali smrčanje ali kakšne druge neobičajne zvoke.
Ta pristop je nekoliko manj uporaben, kadar si sobo, v kateri spimo, še s kom delimo.
Ljudje smo različni in s preskušanjem boste le sami lahko ugotovili, kateri način je vam najbližji. Ne glede na izbrani način pa je pomembno to, da zapisovanje sanj vključite v svojo “dnevno rutino” in ga izvajate kar se da redno.