[Smiley] DeLiRiJi (1)

[Saso]

[Torek, 03.10.2006]
Krokar

Zbudil okrog 3:05. Prisoten intenziven občutek sanj; občutim težo, neko napetost... (??) Kr neki...

3:05
Ena hiša nekje dokaj na samem, ponoči. Zunaj nek hrup – kaj se dogaja?? Gospodična ima neke čudne prisluhe, privide?, zato grema ven pogledat. Ko pridema ven, ni nič videt, zato se po temi sprehodima po dovozu. Nič... Pridema skoraj do ceste (?), nakar se obrnema nazaj proti hiši in šokirano obstojima – dovoz je naenkrat poln vran! Povsod so – po travniku, po strehi, po drevju, po cesti,... – povsod! {šok} Previdno stopama med množico ptičev in se čudima, od kod so se vzeli. Ko pridema skoraj do hiše, v zraku neko prhutanje in ogromna senca, ki se spusti proti nama. Roko dvignem ob telesu in senca se spusti naravnost nanjo – krokar! Ogromna, veličastna žival mi sede na roko, občutim težo in pritisk krempljev na podlakti. Spoštljivo ga pogledam, nato pa s ptičem na roki pokleknem na tla pred hišo in uklonim pogled proti tlom, očaran in navdušen, da se je velikanski ptič tako približal človeku. Krokar iz sebe spusti krik, nakar se dvigne in odleti. Takoj zatem odletijo še vse ostale ptice in dvorišče ostane prazno v temi in tišini...

Opravim svoj nočni sprehod, ko se vrnem v sobo, prižgem cigareto in premišljujem o tem, od kod občutek. Naenkrat me prešine – VRANE!!! Tole zapišem in ob 3:40 nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...

6:17
Ena ogromna dvorana. Zgleda, ko da pripravljamo za nekakšno veliko zabavo, mogoče poroko? – razobešajo se lampiončki, pred nakladalno rampo zunaj stoji kamion, iz katerega razkladamo mize in klopi; vlada praznično vzdušje. Čez čas grem v neko sobo – garažo (?), kjer se preoblečem – Umazano trenirko zamenjam z obleko, na noge si navlečem debele sivo-bele volnene nogavice (?!?). Ko stojim noter v boksaricah, se vrata odprejo in že naslednji hip zaprejo nazaj, zunaj se sliši hihitanje. Malo zatem se spet odprejo in noter kukajo tri dekleta (kaj že iščejo?) Ena pravi, da sem jih prehitel (verjetno z uporabo garaže?), jaz pa jih povabim noter. Neki debatiramo, nakar jim povem, da drugače tu not živim... (??)

[Vision]

Krokar oziroma arhetip krokarja simbolizira prehod v druge sfere (tudi onostranstvo), nakazuje spremembo in smrt. Tu ne govorimo o smrti kot taki ampak o smrti kot konec starih stvari, da v življenje lahko vstopijo nove.
Predstavlja tudi dolgoživost, rodnost in naklonjenost.
Kakor vidim, gre v teh tvojih sanjah tudi za izrečeno dobrodošlico v Neznano Skratka, to je že iniciacija, za katero si lahko hvaležen.
"Gospodična", predvidevam da tukaj misliš svojo punco, pa ima velike potenciale v zmožnosti komuniciranja z "onostranstvom."

lp

[Saso]

Res je - gospodična je moja boljša polovica. Škoda, da nima več interesa ukvarjat se s temi stvarmi - sanj se namreč tako dobro spominja, da me včasih že prav jezi... Meni se pa ne da ukvarjat s prepričevanjem...

Verjemi, da sem se te dobrodošlice več kot razveselil - še danes mi grejo dlake pokonci, ko se spomnim tehle sanj...

Povej mi še, prosim, (tole sicer ne spada pod te sanje, ampak vseeno...) - nekajkrat so se mi že zgodili FA-ji in potem občutek prisotnosti nečesa, recimo v sanjah Ples demonov; občutek ob prebujanju je bil prav neprijeten... Kaj misliš, zakaj gre..?

Pa hvala!

[Vision]

A tam pri jogiju misliš? Verjetno gre za nižje astralne entitete, ki se hranijo z energijo strahu. Dokler jih energetsko hraniš s strahom so prisotni, ko se ne bojiš več, se stopijo...

[Saso]

Ja, tisto pri jogiju, pa deklica, ki se je spremenila v baby-demončka in neznanka v avtu pred oknom (tiste rdeče oči...).

Zanimivo... Sem sklepal, da so bili posledica mojega prehitevanja dogodkov - mislim, da so tiste sanje iz obdobja, ko sem prvič začel jemat Brilliant Dreams, ki krepijo (sanjski) spomin in ojačajo živost in občutke - kot nekakšno opozorilo, da sem šel predaleč...

Še eno vprašanje (da te izkoristim, dokler se ti še da ubadat z mojimi blodnjami... ). Od začetka sem za DreamSign uspešno uporabljal štetje prstov - če sem sanjal, so se pojavljali in izginjali, se prepletali, spreminjali,... in sem pač vedel, da sanjam; če nisem, jih je bilo pet, ne glede na to, kolikokrat sem obrnil roko in jih (pre)štel (do-o-oh ). V zadnjih (mislim, da tudi enih prej) lucidnih sanjah pa sem se enostavno zavedel, da sanjam. In je šel najbolj kredibilen signal, da sem na drugi strani... Imaš mogoče kak predlog za orientacijo v bodoče?

[Vision]

Kakor razumem, si ze ozavestil, brez da si gledal roke oziroma štel prste?
Se ti še ni zgodilo, da jih je bilo pet, kljub temu, da si že bil luciden?
Kako fiksiraš oziroma stabiliziraš sanjsko okolico?

[Saso]

Tako je - v zadnjem primeru, recimo, mi je potegnilo, ko sem prišel domov in so na hodniku za mizo sedeli foter, mati, babi in dedek (ki je že 10 let mrtev, za povrhu je bil pa še oblečen v maršalsko uniformo ), parkrat pa se mi je zgodilo, da sem zavestno prišel v sanje (z odštevanjem) in v najslabšem primeru celo izgubil lucidnost, ker je bilo prstov samo pet. Slabša percepcija, najbrž...
Kolikor mi je do zdaj uspe(va)lo, sem okolico stabiliziral z drgnjenjem dlani. Sicer vem še za spinning, ampak se še nisem spomnil, da bi ga izvajal. Enostavno je tako - če sem (zadosti) luciden, potem mi še kaj uspe, sicer mi pa na hitro zmanjka energije in me vrže ven. Očitno imam še premalo energije, da bi lahko (pri)šel globlje...

[Vision]

Verjetno ti je poznan tudi pogled v roke in v okolico? To ponavljaš toliko časa, da stvari "obstanejo" in niso več fluidne.
Nič pa ni nerodnega v tem, da se ozavestiš brez štetja prstov. S tem samo prihraniš zavest za daljšo lucidnost.
Si bil kdaj toliko luciden, da ti ni bilo jasno, kako se boš sploh zbudil, če pa si že (v sanjah) buden? Recimo to je tako, kot bi se sedaj (ko to bereš) poskušal zbuditi. A gre?.....

[Saso]

O tehniki, ki jo opisuješ, sem bral pri Castanedi, če se prav spomnim. Nisem pa je še prakticiral; kot sem rekel - do zdaj me je zmedlo, če je prstov bilo le pet in sem običajno izgubil zavest.
Ne, tolikšne lucidnosti, kot jo opisuješ, še nisem doživel, z zbujanjem (zaenkrat) še nisem imel težav. Sem pa uspel zafurat lucidnost, ko sem testiral, če se res lahko "zbudiš tako, da greš spat". Upam, da je vprašanje, če se zdajle lahko zbudim, bilo retorično...

[Vision]

Upam, da je vprašanje, če se zdajle lahko zbudim, bilo retorično...

To kar imenujemo dnevna "budnost", je ravno tako neke vrste "lucidno" sanjanje. Recimo, da je v tem momentu bilo to retorično vprašanje. Če pa se zavedaš, da so to tudi neke vrste sanje, potem veš, da se da iz njih tudi "zbuditi". Ampak to pustimo do marca, ok?

[Saso]

To teorijo sem tudi že slišal. Ampak sem na žalost (ali pa na srečo?) še vedno pri teoriji...

Hvala za tale klepet.

[Saso]

[Ponedeljek, 06.11.2006]
Potapljač

Zbudil ob 4:40. Opravim svoj obhod in nazaj spat ob 4:56. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje…

6:26
V naravi, spominja na korita Mostnice – globoke grape, kamnite stene, nenormalno čista voda,… Folk leži na travici, naprej je polica, iz katere skačemo v globok tolmun.
Neki mi je čudno, ko vidim, da Vanček in Špela neki mutita . Potem se obrnem okrog in ona dva izgineta; po mojem sta šla v vodo (proti bazenu / previsu). Še sam grem, se poženem čez rob. Pristanem v globoki, čisti vodi, mislim, da se dotaknem dna, preden se obrnem in plavam proti površju. Ko plavam navzgor, me prešine, da diham pod vodo! torej moram sanjat!
Z rokami se oprijemam stene (pod vodo) kot bi plezal, zato izkoristim priliko in preštejem prste na levi. Prvič – 5. Obrnem in štejem še enkrat – 6,7! Spet poskusim vdihnit pod vodo; za trenutek me zagrabi tesnoben občutek, ki me hitro mine, normalno diham, dokler ne priplavam do površja.
Scena se zamenja. Znajdem se doma v sobi, slišim budilko, nato trkanje. Z gospodično sva še v postelji, zato se ne odzovema takoj. Verjetno je to razlog, da se kukalo v obliki predalčka pripelje noter, hip za tem pa se odprejo vrata. Vstopi Olga, ki gre noter in nekaj da v koš, vzame iz predala,…??? To mi je ful čudno, glede na to, da sicer nikol ne hodijo noter…
Potem budilka… (FA… hehe… )

[Saso]

[Petek, 15.12.2006]
Oblivion

2:12
Z eno gospodično se po ozkih polžastih stopnicah spuščava iz zgornjega nadstropja, nekaj se pogovarjava in veselo smejiva. V 1. nadstropju se skoraj zaletiva v par, ki se je pravkar vrnil domov in se ravno spravljata v stanovanje. Opravičiva se za stampedo in počakava, da se spravita noter, nato nadaljujeva pot. Potem se nekje ustaviva, mogoče sva za računalnikom (?), govora je o nekakšni igri (asociacija na Oblivion? ); ob kliku na miško (?) se statična slika spreminja (strateška igra?), ob vsakem kliku izgine eden od likov na sliki / zaslonu. Lik, obrnjen v levo, ima na eni nogi do kolena nekakšno barvasto perje (?), oborožen pa je s težkim mečem (kot v aimeju Final Fantasy VII); ozadje spopada je slikovito, nekako starinsko, od nekod asociacija na nekakšnega zmaja?

Nazaj spat ob 2:42. Po dolgem času spet poskus WBTB z odštevanjem v sanje...

6:28
Nekje, ena hiška ob gozdu. Najprej ena žurka, potem pride do neke pizdarije – mislim, da hiško napadejo roparji?  Bežim(o) v višje nadstropje, nekdo gre za mano. Mrzlično iščem skrivališče, ko zaslišim neke zvoke. Izkaže se, da je v hiši še en otrok, deček, ki me spusti v svoj laboratorij na podstrešju, od koder skozi strešno okno zlezem na teraso, od tam pa skočim na dvorišče in zdirjam v gozd. Ko bežim po gozdu, se nekajkrat izognem oboroženim modelom, ki očitno nekaj iščem; enemu pritečem naravnost v naročje, ta pa začne streljat proti meni, da se komaj izmažem...
Pridem nekam do enega velikega (v smislu širine drevesa, ki me zaradi tankih vej, ki rastejo iz vrha in se spuščajo proti tlom, spominja na vrbo. Na vrhu in po vejah je polno vrabčkov in ne vem, zakaj že, začnem razmišljat, kako fino bi bilo, če bi bil mačka, da jih malo prestrašim... Ker je bil ves čas prisoten občutek, da sanjam, se poženem v deblo, ki naenkrat postane večje (sprememba velikosti?), zato se s kremplji zasadim vanj in odženem naprej proti vrhu. Ko pristanem gor, je milijon vrabčkov, ki ob mojem prihodu panično odletijo v vse smeri. Za hip še postojim na vrhu drevesa, nato pa skočim dol; čeprav se mi zdi zelo visoko, vem, da se ne bom poškodoval – mačke pač vedno pristanejo na nogah, a ne...?
Scena se zamenja – znajdem se nekako v centru mesta (Ljubljane? ), pride do nekih izgredov. Spravim se v avto, še nekdo je z mano. Tik preden se odpeljeva, naju napade nek podivjan pes (?)...
Peljem se po mestu (kot da bi se vozil po Dunajski iz centra proti Bežigradu), ulica je sumljivo prazna (kar se avtomobilov tiče), na pločnikih pa je nekaj ljudi; nekateri so oblečeni v kostime rac in kitov. Ustavim se pred neko gostilno, do katere se pride skozi neko dvorišče. Zunaj spet nažgan in zatežen folk, zato se po kratkem postopku poberem.
Spet se znajdem v isti hišici ob gozdu kot na začetku. Spet najprej žurka, potem napad (rop?). Nekje mi potegne, da zem to že videl (deja vu) in da se tokrat ne bo enako razpletlo. V eni situaciji se nekaj drugače odločim, zato je potek zgodbe čisto drugačen. Ko bežim po hiši, me nekje začne skeleti v ustih, zato nekaj požvrkljam in pri tem iz dlesni izsesam nekaj zob (v normalnih okoliščinah bi bil tu čas za paniko, jaz pa se opogumim, rekoč: "To so samo sanje!").
Potem spet pobeg iz hiše, tokrat, ko tečem skozi gozd, vem, kje stojijo napadalci, zato se jim približam iz druge strani in jih varno obidem...

Potem je zapela budilka...

Sem razmišljal, zakaj ravno "Oblivion" in mi je po brskanju po netu potegnilo - oblivion = pozaba... In nadaljnje brskanje me je spet pripeljalo na sajte o poganstvu, šamanizmu, magiji, okultizmu,... 

[Saso]

[Torek, 26.12.2006]
Tempelj

4:40
Z avtom se nekje peljemo, pokrajina je živa vukojebina, vozimo se sredi ničesar in nekaj iščemo. Naenkrat se pripeljemo do nekakšnega templja; izgleda kot nek budistični tempelj – na sredini dolg, širok hodnik, na levi in desni pa nekakšni vrtovi / sobice, v katerih razne skupine izvajajo obrede, meditacije, jogo,...
Ko tavamo po templju, vidimo razen folk, ki se ukvarja z različnimi aktivnostmi; ena skupina izvaja neko borilno veščino z meči (?). Očarano stojimo pred dojom in jih gledamo, od nekod se nam pridruži še nekaj radovednežev...
Potem, ko končajo s predstavo, se folk raztepe, mi pa se še naprej čudimo. Gremo v dojo / dvorano, ki je tudi sama nekakšen vrt, na sredini jezero? Nekaj pade v jezero in en velik (visok, močnejše postave) model, oblečen v japonsko nošo – črn kimono z rdečimi vzorčki, na nogah tradicionalne(?) cokle z visokim lesenim podplatom, zakoraka v vodo in tisto pobere. Potem se obrne nazaj proti obali in začne hodit nam nasproti. Maksimalno se čudim, ko gledam ogromnega modela, ki je tako globoko pod vodo, da iz nje štrli še samo obraz, pa še tega mu zaliva voda, ki mu teče v odprta usta. A model se ne da – korak za korakom se počasi premika naprej, dokler nazadnje ni zunaj. Potem nekam izgine...
Mi nadaljujemo pot; nekaj se pogovarjamo, da bomo pot nadaljevali naslednji dan, ko bo bolj svetlo. In potem naprej raziskujemo tempelj.
Gremo mimo ene psihedelične sobe (lučke, ki utripajo po ritmu umirjene glasbe, folk, ki se pozibava v ritmih in plava,... ). Obstojimo pri vratih in gledamo noter. Klapa se kmalu naveliča in odide, dam pa še malo postojim. Približa se mi ena deklica, v rokah nosi nekakšne srebrne nože, ki jih odvrti tik ob meni – malo se postavlja, malo me straši. Očaran sem nad njeno predstavo, kmalu potem, ko konča, odidem naprej.
Prijatelje najdem pred naslednjo sobo. Zadeva je spet nekako psihedelična. Chill glasba polni prostor, v katerem kleči približno 25 ljudi. Ob severni steni sta dva jogija – en plav na levi in zelen na desni. Možakar, ki vodi, je oblečen v zeleno-rdečo kombinacijo, zaradi odprave in rdečega turbana me spominja na indijskega fakirja. Gledamo jih pri njihovem obredu - fakir izbere nekoga, ki se uleže na desni (zeleni) jogi, vanj nameri nekakšno napravo, iz katere izstreli en do tri nekakšne zelene žarke in ko ti zadenejo ležečega, ga odnese na nekakšen instant psychedelic trip (instant zato, ker ne traja dolgo). Gledamo jih, ko jih leader tripa enega za drugim in čez čas se pridružimo. Najprej gre en kolega. Leže na jogi, fakir ga ustreli z zelenim žarkom in modela takoj prestavi. Par sekund je videt čisto odsoten, ko se vrne, pa nekaj momlja. Fakir ga sprašuje, o čem govori in model pove, da "se mu zahvaljujem za to neverjetno izkušnjo". Potem pridem jaz na vrsto. Ko mi reče, naj se uležem, se najprej zleknem na moder jogi in sem po hitrem postopku deležen kritike, češ da se moram prestavit na zelenega, ker je le v njegovi sredini nekakšna kost, ki je pripadala nekemu čarovniku in ima zato vlogo nekakšnega ojačevalca (?). Prestavim se na drug (zelen) jogi in se že uležem, ko mi naenkrat potegne, da bi izklopil neke elektronske igrače, zato se vrnem v sedeč položaj in pobiram ven baterije. Ko mi uspe, vse skupaj položim na polico na svoji levi, nato ležem nazaj. Fakir vame izstreli dva ali tri zelene žarke in ko me prvi zadene, dobim eno zelo hitro, zelo rahlo psihedelično izkušnjo (kot po salvii divinorum, le neprimerljivo manj intenzivno). Občutek, ki me pravzaprav prej mine, kot prevzame... Po drugem in tretjem zadetku prav tako ni nekih posebnih efektov, zato se nekako razočarano vsedem, fakir pa za en kratek čas odide iz sobe. Mene ravno v tem času, ko njega ni in ko poskusim vstat, nekaj zvije (efekt z zamikom? ), da se zvrnem po tleh. Ko se fakir vrne, mu model, ki mi je pomagal na noge, navdušeno razlaga, da me je meskalito sprejel. Potem se soba izprazni, folk odide, ostane le fakir, ki obsedi nekje v bližini vrat. Začnem ga spraševat, kaj je pravzaprav to in pove mi, da je mešanica naravnih psihedelikov (omenja psylocibe in še dve, katerih imen se ne spomnim). Zanima me še, po kakem razmerju jih meša in še nekaj drugih detajlov, model pa mi prijazno razlaga. Med pogovorom mu gledam v oči in enkrat presenečeno in začudeno ugotovim, da se mu čez zenice pretaka nekakšen rdeč dimček.
Potem se mu zahvalim za pogovor in odidem za prijatelji. Najdem jih v kuhinji, ko se ravno spravljajo jest. Čisto navdušen jim pripovedujem o svoji izkušnji in o tem, kar mi je povedal fakir, med tem pa en (kao) karateist prinese pladenj s kruhom. Prijateljica, ki sedi na moji desni, začne govorit nekaj o tem, da je ona zrihtala kruh, njen tip nasproti nje pa mi kaže en kos, ki je 2 cm debel in izgleda, kot da bi bil odrezan od ogromnega hleba (?).

Kul...

Razen tega mi je ostalo še par asociacij – nekje ena soba s trofejami (lovske trofeje), en model, ki razlaga o poškodovani ograji,...?
Ostaja še ena odprta: z gospodično v postelji, mislim, da sem se pravkar zbudil. Pokrijem naju, nekaj se pogovarjava in pocrkljava, ko pravi, da je nekdo / nekaj tu (?!? ). Ko gledam okrog po sobi, itak ni nič videt, ampak skoz čutiva eno prisotnost med nama in okrog naju; kot nekakšen hlad. Stisnem jo in jo tolažim, da bo šel... Potem zaspim (zaspiva?) nazaj... => tole je bil po mojem FA...

Zapišem vse skupaj in skočim na WC, potem pa ob 5:43 nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje, ki pa ni uspel... Zadnje čase me prehitro odnese...

[Saso]

[Petek, 05.01.2007]
FA

4:18
S Tukom in še nekom gremo po mojem na en rojstni dan? Pozni smo, zato se nam že mudi. Pridemo do ene lesene ograje, za katero je travnik, do ceste je daleč. Nekdo predlaga, da gremo kar po bližnjici. Najprej eno cincanje, nazadnje pa vendarle preplezamo ograjo in presenečeno ugotovimo, da ni travnik, ampak močvirje. Ker se nam začne ugrezat, se poženemo v dir; skačemo na iz tal štrleče kupe. Na posameznih delih se posušena zemlja (v močvirju?!? ) za nami kar ugreza. Tuku se en preskok (na kup močvirske trave) ponesreči – zgreši ga in pade. Ko pritečem do njega, mu pomagam na noge, on pa mi med tem pravi, da si je snel krasto na gležnju.
Ko pridemo na cilj (?), nekdo prinese temno moder pulover z dvema belima črtama čez prsi in nekako predolgimi rokavi in se pritožuje, kako težko je bilo kupovat to darilo.

Ko sem se zbudil, sem pogledal na uro in se za hip še obrnil vstran, da bi osvežil sanje. Yeah, right...

4:37
Znajdemo se v nekakšnem zaporu (ograjeno dvorišče in s posteljo in umivalnikom opremljeni bivalni prostori). Spet smo trije, tokrat drugih dveh ne prepoznam. Z nekom sem v celici, izgleda, kot da nekaj (nekoga?) čaka. Naenkrat nekdo potrka po vratih in vstopi, s seboj ima dve litrci, za kateri na grobo (po velikosti steklenic) ocenim, da vsebujeta več kot liter tekočine (vina?). Modela izpraznita vsak svojo, potem pa steklenice sestavita skupaj (zlepita skupaj pri dnu, da dobita nekakšno valjarju podobno orožje) – kaže da načrtujeta pobeg. Ker pride nekaj vmes, se odločita, da bosta podvig prestavila, jaz pa dobim pomisleke glede steklenic – jih bodo dovolili, zdaj, ko so prazne? Eden od sojetnikov me najprej popljuva, drugi pa kmalu ugotovi, da imam najbrž prav, zato steklenice razstavi in razbije, potem pa začne kose zlagat na nekakšne 60x60 cm velike papirje. Hrup pritegne stražarje – naenkrat v celico planeta najprej dva podivjana psa, ki ju vodnika komaj obvladujeta. Psa besno lajata v razbite steklenice, zato se eden od stražarjev prikloni in pobere enega od papirjev (steklo strese na tla; izgleda, da ga sploh ni opazil...) in sprašuje, kaj imamo to. Drugi stražar pobere še tadrugi papir in ko ju držita enega ob drugem, opazim, da sta poslikana s (pravilnimi) trikotnimi vzorci različnih barv, ki se nekako dopolnjujejo. Takrat eden od stražarjev opazi kose stekla in nastane halo...

Potem sem se zbudil. Tole zapišem in pred WBTB ob 5:14 gricnem še en BD. Glede na to, da imam do budilke le še dobro uro, sprva ne nameravam odštevat, ampak si premislim, ker itak ne morem zaspat in se premetavam po postelji...

6:28
Gospodična spi ko dojenček, ko pogledam okrog, opazim, da je tu še prikupna sodelavka, oblečena črno trenirko in rdečo kratko majico. Ukvarja se z neko deko ali kosom oblačila, ki ga je z nečim popackala, vmes pa nič kaj sramežljivo flirta z mano. Ko gre do umivalnika, ravno nesem nekaj v koš in po poti uživam v razgledu. Potem grem nazaj in se spravim v posteljo, sodelavka pa se uleže na improvizori ležišče ob računalniški mizi.
Gospodična se med tem predrami, zato izkoristim priliko in se malo pocrkljam. Mimogrede jo vprašam, če užgemo eno partijo, ko smo ravno trije... Ni odgovora, zato raje ne silim naprej.
Potem nekakšna zatemnitev.
Ležim na trebuhu; ker imam poln nos, diham skozi usta in čutim, kako mi slina polzi po licu in na blazino. Za hip se dvignem v polsedeč položaj, da se obrišem in blazino obrnem. Med tem se gospodična obrne proti meni in nekaj se pogovarjava in zafrkavama, zato jo pogledam čez prste. Takrat opazim, da se mi mezinec in prstanec ter sredinec in kazalec stisnejo skupaj in nekako preveč razmaknejo – sanjam! Nekaj mozgam o zbujanju iz sanj (baje se najlažje zbudiš tako, da greš spat – o tem smo se ravno včeraj pogovarjali s prijateljem), zato ležem nazaj – mislim, da me takoj odnese...
Ko se zbudim, gospodična vstane in se odpravi iz sobe, na hodniku se ustavi ob uri in začne govorit, da je že 6:20. (Tudi dejansko je morala biti približno toliko... ) Preden zapre vrata, še jaz vstanem in se ovijem v deko. Naenkrat mi pobere zvok in mi začne zvonit v glavi, po celem telesu me oblijejo mravljinci. Zavrti se mi in še vedno zavit v deko se zvrnem na posteljo ter iz nje zdrsnem za njo na tla ob radiatorju. Prigovarjam si "Vstani...", a glas kot oddaljen odmev slišim le v glavi. Z velikim naporom se skobacam nazaj na posteljo in še z večjim iz sebe iztisnem "Shit!!!", ki ga še sam komaj slišim, čeprav mi od krika kar odmeva v ušesih. Gospodična se vrne iz kopalnice in me objame (mene med tem še vedno zateguje od krčev in mravljincev) in mi reče, da se ji zdi, da sem se slinil. Odgovorim ji, da se verjetno res sem.
Potem sobo napolni zvok, kot da bi se nekdo pogovarjal, poslušal poročila? Ker mi ni jasno, od kod glasovi prihajajo, sežem po telefončku, da bi preveril, koliko je sploh ura. Za hip se mi zazdi, da glasovi prihajajo od telefona in ko ga izvlečem iz etuija, ugotovim, da mi je zaslon spet mrknil. (Se mi zgodi vsake toliko... Potem je treba telefon izklopit in prižgat nazaj, nakar običajno dela...) Odprem tipkovnico, stiskam razne tipke in pri tem očitno vključim kamero (zvoki so še vedno prisotni, vendar so bolj globoki) in z njo zaobkrožim sobo. Na zaslonu kljub temi v sobi vidim nekakšne obrise, naenkrat me nekaj stisne in vse se zatemni.

Potem budilka... Fak! Pa sem mislil, da sem buden...
Občutek je bil, kot da bi me zadela spalna paraliza v budnem stanju... Da sem se zbudil pošteno skurjen, mi verjetno sploh ni treba govorit... Najslabše pa je to, da je ta isti občutek trajal še skoraj vse dopoldne... Swašta...