[Smiley] DeLiRiJi (1)

[Saso]

[Nedelja, 07.01.2007]
Službeno stanovanje

Prvič me je zmanjkalo že pred enajsto. Zbudil okrog 2:30; preden se spravim nazaj spat, vzamem 2 BD, nato odštevanje za WBTB...

3:54
Zbudim se s še bolj zatečenim očesom in čudnim občutkom. Ko grem v kopalnico, opazim neke krvave fleke na pižami, zato jo dvignem in pogledam, kaj je to. Po trebuhu okoli popka (premera cca. 6 cm) opazim odrgnine in kraste. Med umivanjem se mi zvrti in zadnji trenutek se vsedem na tla, da ne bi padel. Ko me vrtoglavica mine, se poberem in grem nazaj v sobo; ne vem, kaj naj naredim. Iz sobe grem v kuhinjo, kjer mati pripravlja kosilo. Standardni "Boš kaj jedel...?", na katerega odgovorim, da ne, ker se ne počutim dobro. Potem me spet začne nekaj stiskat, zato grem nazaj v sobo.
Celo dopoldne me bolj ali manj zateguje, potem čas kosila...
Začnejo prihajat gosti. Najprej fotrova sestra z družino; ko vidim, da so vsi, si nekako oddahnem – že prej sem namreč tuhtal, da ne bo dobro, če bom moral v takem stanju vozit, zdaj pa bom lahko poprosil bratranca, če lahko pelje moj avto. Enkrat vmes odide foter ven – prišli so njegovi prijatelji z motorji (dva motorja in dva four-wheel-a). Ko grem v dnevno in skozi balkonska vrata pogledam ven, vidim fotra, ki sedi na rumeno-črni mrcini in navija gas, med tem pa nekdo skoči na bilanco motorja, kjer obstoji z raztegnjenimi rokami. Potem me spet zvije, zato zaprem balkonska vrata in grem nazaj proti sobi. Na hodniku zapnem v množico – prišli so še mamini starši. Kar na hodniku si na hitro voščimo srečno novo leto, potem pa se prerinem naprej in grem v sobo. Za mano pride mati, v roki ima neko vrečko in pravi mi, da je sem skurjen in je moje počutje posledica tega ter doda, da ima neko zdravilo za to – mislim, da namiguje na nek šnops? Povem ji še za mravljinčenje, ki sem ga imel pred nekaj dnevi in še eno situacijo in spet mi reče, da bo boljše, da sem pač skurjen. Potem gre nazaj v kuhinjo; malo za njo grem še jaz. Vidim, da so pripravili še nekaj miz (za hip se mi zazdi, da jih je več, kot jih gre v kuhinjo...). Ob vratih na levi sedi bratranec in hočem ga že vprašat glede prevoza, pa si premislim, ker ravno z nekom klepeta. Na mizi je en krožnik, na katerem je košček nečesa, ki ga poberem. Ko ga vtaknem v usta, ugotovim, da gre za piščanca – meso je tako rodo, da se mi zatakne v grlu in čutim že, kako mi zmanjkuje sape. Navsezadnje mi ga vendarle uspe pogoltnit.

Potem sem se zbudil. Tesnoben občutek... Tole zapišem in ob 4:35 nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje.

8:36
V službi dobim nekakšno napredovanje? Vmes mi nekaj manjka, potem me en visoki funkcionar odpelje v najvišje nadstropje poslovne zgradbe. Ko hodiva po hodniku, se nekaj pogovarjava. Na koncu hodnika vidim nekakšno pisarno za stekleno steno, v njej ogromne mize, obložene s kupi paporja, čisto na koncu pa sedi možakar s kozjo bradico, ki nekaj bere. Moj spremljevalec mi razlaga o tem, kakšna čast da je to – ne spomni se, kdaj je nazadnje koga spustil tako blizu sebe... Debata o mojem stanovanju. Potem prideva do vrat na desni strani hodnika, ki so odprta. Najprej vstopi on, za njim še jaz; znajdeva se v nekakšnem salonu. Čistilke v nekako starinskih oblekicah (črno-bela kombinacija; kot v filmih ) ravno pospravljajo. Ko vstopiva, se postavijo v vrsto in spoštljivo priklonijo, potem pa nadaljujejo z delom. Možakar mi še naprej razlaga, da imam visoki privilegij, da lahko dobim tole službeno stanovanje. Od navdušenja sem čisto preč, on pa se zadovoljno smehlja in me spodbuja, naj pogledam darila, pripravljena na mizi. Odprem najprej prvo kuverto in preberem listek; mislim, da govori o lastništvu stanovanja. Potem je tu še ena kuverta – nekakšna čestitka. Naprej so nekakšne škatle – ko jih odpiram, ugotavljam, da gre za različne pisarniške pripomočke. V eni škatlici so tri pisala – nekakšno dvojno nalivno pero, kuli in tehnični svinčnik v črni barvi; v drugi škatlici je srebrn nož za odpiranje pisem z zelenim ročajem in zlato obrobo, potem je tu še en tehnični svinčnik modre barve in še nekaj drugih stvari.
Ko končam z odpiranjem daril, me možakar začne spodbujat, naj se grem razgledat še naokrog.
Pridem v spalnico, kjer vidim ogromno posteljo, prekrito s svilenim pregrinjalom. Desno od postelje je omara, ki se kar sveti od pisanih gumic za lase; pomislim, kako bo gospodična vesela, saj jih kar naprej izgublja... Pogledam na omaro nasproti postelje in vidim dva televizorja, nad njima nekaj knjižnih polic s starinskimi knjigami.
Grem iz spalnice in po hodniku nadaljujem v kuhinjo. Velika jedilna miza na eni strani, na drugi pa ogromen pult z dvojnim umivalnikom. V desnem je še nekaj posode, levi pa je prazen, zato odprem levo pipo in si hočem umit roke, ko nekdo panično priteče do mene, češ, da ta voda ni uporabna in naj grem na desni umivalnik. Ko sprašujem, v čem je stvar, se le umikajo, odgovora pa ne dobim.
Potem še ena debata glede avtomobila. Modelu pošteno povem, da je moj sicer vozen, ampak še vedno rahlo sesut in da ga bom počasi popravil, pa mi reče, da lahko za ta čas vzamem tistega – stopiva do okna s pogledom na notranje dvorišče, na katerem se ravno ustavi ogromna zelena limuzina. Šokirano gledam proti njej, moj spremljevalec pa se še naprej zadovoljno smehlja...
Kasnej me odpelje še na zunanje dvorišče. Greva mimo velikih železnih vrat; zaprta so, na drugi strani pa vidim stražarje v črnih oklepih s srebrnim znakom na prsih, oborožene s sulicami. Pomislim, da je vse skupaj kot iz 17., 18. stoletja, na glas pa vprašam, kam vodi stopnišče, ki se vidi skozi ograjo. Moj spremljevalec postane skrivnosten; nekaj začne mencat in na koncu zaključi, da bom drugič izvedel. Ko hodimo proti reki, ki teče mimo graščine (poslovne stavbe), nas naenkrat napade trop podgan. Ogromne so in izredno agresivne, zato zagrabim palico in udarjam po njih, dokler niso vse le še neprepoznavna gmota mesa in krvi. Dve služkinji, ki sta z nama, se prestrašeno stiskata, tretji pomagač pa krvavo brozgo z nekakšno palico odbije v vodo. Ker mi vodnik ravno razlaga nekaj o kugi, pomislim, če je bilo pametno to, kar je služabnik naredil s podganami... Izza ovinka se nam pridruži še moja draga. Oblečena je na starinski način, najbolj pa me v smeh spravijo njeni čevlji, ki imajo vsaj meter visok podplat in spominjajo na hodulje.
Potem se skupaj podamo nazaj proti graščini.

Zanimive sanje... Občutek sem imel, da sem res nekje drugje; v 17., 18. stoletju...
Tudi danes je bila za kratek čas prisotna lucidnost – v lokalu ena pizdarija, pred napadalci pobegnem iz restavracije in po žlebu splezam na streho bližnje garaže, kjer se moram z nekom (spet Azijcem! ) spopast. Ko si iz oči v oči zrem z ogromnim nasprotnikom (od strahu čutim cmok v grlu), za hip pogledam v roko in se zavem, da sanjam. Napadalca zlomim kot za šalo, ostali pa se preplašeno razbežijo.
Mislim, da se potem nadaljuje del s službenim stanovanjem...

[Saso]

[Ponedeljek, 08.01.2007]
Kdo bo koga?

Pred spanjem vzel 1 BD. Zbudil ob 0:56. Na hitro enega skadim in ob 1:03 vzamem še en BD, nato nazaj spat.

2:38
Panika v službi – uprava ima pomemben sestanek, na katerem morajo nekomu poročat. Članica uprave me ulovi na hodniku in me sprašuje, kateri software se uporablja na firmi. Povem ji, da ji iz glave lahko naštejem le nekaj stvari, za podroben seznam pa moram preverit. Naroči mi, naj to čim prej uredim, potem pa odide v pisarno (dvorano) v pritličju (?!?). Ko stečem proti dvigalu, se proti meni požene varnostnik, ki mi začne nekaj morit in precej časa traja, preden mu dopovem, da sem zaposlen tu, čeprav mu pod nos ves čas tiščim službeno kartico z logotipom na obesku.
Potem grem v dvigalo, ki me odpelje do nekih kopalnic. Noter je polno pijanega folka (s katerimi sem se družil v mladosti, pred vsaj 10 leti), ki so očitno na nekakšnem žuru (izletu?) in požirajo vse, kar jim pride pod roke.
Kot izgleda, sva z gospodično v tem istem hotelu na počitnicah; v sobi je tema – mislim, da se spravljava spat? Sanja se mi, da nekaj padam; roke imam iztegnjene pred seboj in takrat mi potegne (jih zagledam ) – preštejem prste, ki se prepletajo in zavem se, da sanjam. Prosti pad spremenim v let, telo zvijem navzgor in poletim proti nebu. Stvari pod menoj postajajo vse manjše in manjše, zato se odločim, da se bom spustil nižje, da lahko uživam v razgledu. Z nekaj napora telo res obrnem proti zemlji in ko že vidim drevje pod seboj, nekaj zajebem in začnem spet padat. Pristanem v postelji v hotelski sobi in se prebudim. Hitro se dvignem, da bi našel eno pisalo in kos papirja, pogledam na uro, ki kaže 5:06. Potem opazim, da gospodična sedi ob postelji in meša nekaj v enem loncu. Ko jo sprašujem, kaj počne, mi pove, da je izvedela recept za ocvrtega piščanca, ki ga zdaj pripravlja. (Zakaj že?? Kot prvič, sva oba vegetarijanca in kot drugič – zakaj ob 5:06???) Poljubim jo na čelo in pripomnim, kako je prismojena, potem vstanem in grem naprej iskat kos papirja, da bi zapisal sanje. Ko pogledam proti postelji (na drugem koncu sobe?!?), vidim, kako se iz nje ravno skobaca krmižljav dečko, ki gospodično še poljubi, nato pa kar v gatah odide. Še preden mi vredu potegne, kaj se dogaja, v sobo uleti skupina žurerjev, ki vse pretaknejo, ko iščejo alkohol. Dva se potem zlekneta na kavč in si postrežeta z nekimi prigrizki, tretji pa nekje najde paketek tabletk, ki jih kljub temu, da je že pošteno naložen, korajžno golta. Ko vidim, kaj počne, skočim do njega in mu stekleničko vzamem iz rok. Vprašam ga, koliko jih je vzel. Nekaj momlja, zato razberem, da jih je pojedel več, kot je to priporočljivo in takoj mu povem, da ne vem, kake bodo posledice, ker ne gre za droge in je pametno, da se jih ne prenažiraš. Še preden povem do konca, model pade dol in se začne penit, srce mu tako močno utripa, da predel prsi kar rdeče žari, žile na vratu pa mu od napenjanja izstopijo. Ko ga gospodična vidi, ji postane slabo, zato odide iz sobe.
Preden odidem za njo, fantom rečem, naj ga spravijo k sebi. Gospodično najdem v sosednji sobi; stiska se k tlom in joče; mislim, da je tudi njej nekaj slabo. Ko jo potolažim, greva iz sobe in nazaj proti svoji spalnici in takrat na hodniku vidim najine nočne goste – večina jih spet veselo posega po alkoholu, komiranec, ki se je izbruhal, pa je postal lačen, zato se na široko smeji, ko v rokah nese kopasto naložen pladenj. Ko ga gledam, me spominja na pravega prašiča...

Potem sem se zbudil. Poleg opisanega mi je ostalo še nekaj asociacij – prijateljica in BD (verjetno v povezavi z njenim postom na forumu... ), en pregon podivjanega psa po nekakšni norišnici? in skupina zdravnikov, ki komaj obvlada norega pacienta v beli halji.
Še enega pokadim in ob 3:25 nazaj spat.

5:12
Pomembna zabava, med številnimi eminentnimi gosti v eni gostilni sta tudi ljubljanski župan in Josipa Lisac. Pri sosednjem omizju sedimo tamladi in poslušamo slavnostni govor. Enkrat vmes nekdo nekaj komentira, če bo zdaj kaj boljše poskrbljeno za mlade oziroma nekaj v tem smislu in Josipa se obrne k nam ter se pridruži debati. Potem gremo s prijatelji v en kafič; dva me kibicata, če bom dal za pijačo, čeprav sta oba že solidno naložena. Vsedeta se za eno od prostih miz in naročita, jaz pa stojim ob šanku in izbiram pijačo; fanta me med tem ves čas veselo zbadata glede gospodične. Med tem, ko izbiram alkohol (od Cynarja, Balantinesa, Conforta,... ), eden omeni nekaj o tem, da me je prevarala, drugi pa še naprej navija za rundo. Takrat opazim, da imata pred seboj vsak svoj kozarec viskija (eden še polnega, drugi pa na pol izpraznjenega), zato padem ven, češ – če ne bi dal jaz za rundo, bi pila pa sok... Plačam, nato pa razburjeno zapustim kafič. Zunaj se zaletim v enega pijanega modela, ki veselo poje in iz roke mi pade denarnica, da se drobiž razsuje po tleh. Potem, ko ga (večino) poberem, grem v en hotel; gospodična me čaka v temi sobi. Ko se uležem k njej in se začneva crkljat, potrka po vratih. Oglasi se sobarica, ki brez povabila vpade noter in naju napade. Z njo je še ena ženska; obe obvladam, potem pa pride še ena skupina hotelskih uslužbencev in pride do konkretnega pretepa, zato jo pobriševa.
Znajdem se doma v Mislinji. V hišo pridem skozi spodnjo garažo in grem gor k babici, ki jo zmotim pri kuhanju in jo prestrašim. Sprašuje me, kako sem prišel noter, da me ni slišala in pojasnim ji, da od spodaj. Potem sprašuje nekaj glede gospodične, jaz pa ji odgovarjam na vprašanja, pri čemer neprijetno govorico zamolčim. Potem odidem in se dobim z gospodično na nekem pomolu. Vprašam jo. Če je res in ona odkrito prizna, potem pa mi začne pripovedovat, da se je začelo po novem letu in da je bilo ful vredu... Sprva njeno pripovedovanje mirno prenašam, naenkrat pa jo ob nekih besedah zagrabim in jo zabrišem v vodo. Še sam skočim za njo in jo prinesem nazaj ven, ona med tem še naprej pripoveduje in nasipa soli na rano. Še enkrat se mi sname film; zagrabim jo za roko in ji prisolim tri krepke klofute, ki jih mirno prenese. Potem jo objamem in ob njej zdrsnem na kolena, sprašujem jo, zakaj mi to počne. Razloži mi, da zato, ker me ni nič doma, poočita mi, da sem cele dneve v službi. Prizadet sem, odgovorim ji (spomnim jo), da je ona tista, ki po cele dneve dela; vedno bolj sem brez volje...
Še dodatno me zabije, ko začne nekaj v stilu: "Sicer je pa itak prepozno..." Potem nadaljuje, da ji zamuja menstruacija, ker da je že nekaj časa nazaj nehala jesti tabletke. Sprašujem jo, koliko časa že, pa hladnokrvno navrže, da se je zgodilo že enkrat prej, ker je pozabila... Občutek imam, da se mi je sesul svet...

Potem sem se zbudil... V prsih me je stiskalo, občutil sem tesnobo, kot že dolgo ne...

Ob 5:51 sem poskusil še enkrat zaspat nazaj, ampak me je prehitela budilka...

[Saso]

[Petek, 12.01.2007]
Vran nad Koštabono

Zbudil ob 3:37. Zaradi sinočnjega žbeja mi ni ostalo nič od sanj... Enega skadim in ob 3:57 vzamem še 2BD, nato nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...

5:12
Zbudim se v taveliki sobi na Brilejevi. Ureditev prostora je ista, kot jo imava v Gameljnah – sanjam! Potem izgubim lucidnost, ko slišim praskanje po vratih. Grem pogledat, kaj se dogaja in pred vrati je mlada črna muca, ki je nekaj podivjana in se zaganja vame. Odrinem jo in jo poskušam zapret nazaj na hodnik, a še naprej sili v sobo. Priškrnem ji vrat z vrati, nato jih odprem in opazim, da je na hodniku še ena, ki se mi tudi že približuje. Na hitro zaprem vrata in se vrnem noter.
Potem nekaj v sobi; zaradi ene pizdarije odrinem leseno mizico, ki jo zabijem čisto do vrat; vse, kar je na njej in na spodnji polički, se razsuje po tleh. Hrup zbudi gospodično, ki mi pride pomagat ravno takrat, ko poberem robčke. Hočem si obrisat nos, med tem zakašljam. V grlu začutim cmok, ki ga izpljunem v robček; no, v robček le majhen del – vmes kihnem, pri tem pa se mi pljuča temeljito sčistijo - gromozanski kup pristane na tleh. Med tem, ko pobiram zadeve po tleh, mi spet potegne, da sanjam (roke pa to... ). Spomnim se na projekt – spremenil se bom v vrana!
Ehm.. Občutek je isti, le višina se mi za kratek čas spremeni – kot da bi se spustil do tal, nato pa spet dvignil pogled; tokrat nekoliko višje, kot običajno. Je to to...? Grem do ogledala na vratih omare in ko se pogledam vanj, vidim, da je glava, sicer kosmata od perja, še vedno moja, telo pa vranje. Med tem, ko lebdim pred ogledalom, se še glava spremeni, nakar skozi odprta balkonska vrata odletim ven.
Pri letu imam težave z uravnavanjem višine (mogoče zaradi novega telesa? ). Letim nad gozdno pokrajino, ki me izrazito spominja na Koštabono (asociacija je verjetno posledica karakteristike – kamnov in prsti, rastja,... – od nočnega sprehoda?). Pristanem nekje ob obali na eni pečini; spet sem jaz. Ko pogledam proti gozdu, vidim v temi obrise, ki se približujejo. Prepoznam Dejana (še vedno neobrit? ), Gapeta in še nekoga; precej je novih obrazov. Potem se nekaj pogovarjamo in Dejanu začnem težit, naj mi pove nekaj, kar ve samo on, da vidim, če deluje telepatija oziroma prenos informacij skozi sanje. Zmeniva se za eno številko (mogoče PIN), potem pa mi pove številko transakcijskega računa (zapomnil sem si, da gre za NLB kartico in da številka vsebuje več enic – je res?!? ).
Nekaj časa še sedimo ob ognju in se pogovarjamo, jaz si na vse pretege poskušam zapisat številko na en list papirja, a noben kuli ne piše; vsi le puščajo sledi na podlagi, zato me skrbi, da si številke ne bom zapomnil...
Ko se razidemo, stečem mimo ene šole v gozdu (ob gozdu?); v eni predavalnici imajo ravno predavanja. Pot nadaljujem do ene koče; ko pridem noter, dobim asociacijo, da gre za nekakšen turistični center (?) – v njem delajo sama dekleta. Ker sem po poti razmišljal, kako bi še uporabil lucidnost in dobil idejo za skupinski seks (jaz in skupina deklet... ), se mi ob pogledu na cvetke, jasno, kar smeji. A me že ta prva spravi na realna tla – je namreč preoblečen moški. Ko izmed vseh fejkov izberem tri cvetke, ki so za (prej jih seveda preverim – s prstom pod krilo... ), se odpravimo nekam ven. Ne vem, kako že (spet) pride do pizdarije; nekje sedim in ker me pritisne na minus, opravim kar v prisotnosti deklet (konec koncev bodo itak vse videle... ); gledam, ko s curkom naredim luknjico v pesku. Potem me ena opozori, da sem se po hlačah in ko pogledam, vidim, da so cele hlače mokre.
Potem se mi zazdi, da slišim budilko, zato začnem izgubljat lucidnost...
Zbudim se, gospodična me nežno ljubkuje po hrbtu; poda mi robčke. No, in potem se še enkrat zbudim.

YAAAY!

[Saso]

[Sreda, 17.01.2007]
Headtrip

Zbudil ob 0:27. Grem na WC, enega pokadim in ob 0:41 vzamem še en BD, nato nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje.

6:30
Uspe mi zavesten vstop v sanje? V glavnem – sedim za eno mizo, meni nasproti en tip, na njegovi desni ženska. Gledava se v oči, zgleda, da meriva moči? Naenkrat opazim, da se mu obraz popači – okosteni in postane pepelnato moder, njegove prazne oči zlovešče bolščijo vame. Hočem umaknit pogled, a ne morem. Naenkrat me začne vlečt proti njemu in nekako me vsrka vanj, v njegovo glavo. Znajdem se v nekakšni črvini, padam. Okoli mene se vrtinčijo oblike in vzorci; najprej rdeče-oranžni, potem zeleni, nato modri. Izgubim zavest in padem v navadne sanje...
Z očetom in bratom gremo v trgovino z orodjem. Že takoj, ko stopimo noter, začnemo izbirat orodje – žagico te in one oblike, pa neke nože in izvijače,...; izgleda, da sestavljamo komplet (ali pa zanj dokupujemo manjkajoče kose). Potem gremo v zgornje nadstropje, na nekakšno podstrešje, kjer je urejen improvizori rastlinjak. Vse je zanemarjeno in zapuščeno, le neke rože cvetijo kot ponorele. Povejo mi, da je to moja zapuščina (dediščina), nato začnemo podstrešje preurejat in pospravljat. Pri tem odkrijemo eno skrinjo (škatlo), v kateri so različni predmeti – kovanci (spomnim se kovancev za 500 tolarjev in 10 tolarjev), pa nekakšni našitki,... Vsak predmet skriva zgodbo, ki jo foter pove.
Pri babici. S prijateljem in prijateljico smo prišli nekaj pomagat. Babi nam za pomoč da nekaj denarja (bankovce za 50 in 20€) in kup vijoličnih platnenih bankovcev po 10.000 (nekaj). Izkaže se, da gre za nekakšne bone (?!?), ki jih gremo nekam zamenjat za gotovino.

[Saso]

[27.01.2007]
Ubijanje oblakov

3:09
Pred nekim zdravstvenim objektom. Mala punčka joče, mamica jo tolaži. Ko grem mimo, vidim, da si dajeta opravka z malim, oranžnim, kodrastim kužkom, ki se nerodno opoteka. Na njegovi levi strani čez hrbet opazim sled avtomobilske gume.
Po cesti, ki vodi skozi gozd, se peljem nekam; mudi se mi. Za mano kolona, v vzvratnem ogledalu opazim policijski avto, ki me enkrat vmes prehiti. Pripeljem se na cilj – na levi ob cesti visoka lesena ograja, za njo hiša z nekakšnim stolpom; na desni (polno) parkirišče. Avto parkiram kar na travnik, nato stečem proti hiši. Ko pridem na dvorišče, presenečeno ugotovim, da nekaj ni vredu – prej nekakšen zdravstveni objekt (isti, kot zgoraj? ) je preurejen in spremenjen, po celem dvorišču je polno otrok – tabornikov. Ko me opazijo, me vsi hkrati pozdravijo, potem do mene pristopi starejši deček, ki me vpraša, če mi lahko pomagajo. Povem, da iščem zdravstveni dom, ki je bil nekoč tukaj in odgovori mi, da so objekt preselili; na hitro mi razloži, kam moram iti. Ker mi zadeva še vedno ni čisto jasna, pridejo trije (dva dečka in deklica), ki naj bi mi pokazali pot. Skupaj odidemo proti parkirišču in se zbašemo v avto. Ko se ta že premakne, ugotovim, da sedim na zadnjem sedežu in da taho pač ne bom mogel vozit. Presedemo se, nato se odpeljemo. Ko pridemo do zdravstvenega doma, grem noter; iščem ordinacijo svoje zdravnice, ki je (začuda) tudi prestavljena. Ko hodim po zdravstvenem domu, pridem do ordinacije, kjer na mizah gola ležita sodelavca in čakata na nekakšno izpiranje. Pride zdravnica, ki jima pod pritiskom izpira strjeno kožo iz riti.
Potem končno izvem, kje je ordinacija moje zdravnice in ko jo najdem, ji razložim z zobmi povezane probleme.

Ob 8:47 vzamem 2 BD, nato nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...

10:59
Uspe mi zavesten prehod. Spet ob morju, stojim na eni skali in navzdol gledam rakce. Naenkrat se mi perspektiva spremeni in gledam jih od spodaj navzgor; tokrat so moje velikosti.
Lokacija se spremeni; znajdem se v stanovanju na Brilejevi. Ker manjka stena, gledam temne oblake, ki se podijo po nebu. Želim si, da bi se zjasnilo; s prstom naciljam velik oblak, ki se razblini ob dotiku. Razpičim jih še nekaj, potem pa mojo pozornost pritegneta sodelavec za računalnikom in sodelavka, ki nekaj debatirata; izgubim zavest in pristanem v navadnih sanjah.
Scena se spet zamenja in znajdem se v neki študentski (dvoposteljni) sobi. Na eni postelji dva modela poslušata glasbo in igrata karte; izgleda, kot da nas sploh ne vidita. Na drugi strani s prijateljema nekaj debatiramo. Čez čas odidem.
Zunaj je že tema, peljem se proti Slovenj Gradcu. V mraku opazim štoparja in ustavim ob robu, da bi ga pobral. Takrat vidim, da ga je že nekdo drug pobrtal, zato se odpeljem naprej. Naenkrat opazim, da sem na kolesu. Z mano so še trije drugi (vključno s tistim štoparjem), zato kolo nikamor ne gre. Ker nas je preveč in ker ne morem gonit, jim rečem, naj dajo noge dol in kolo poganjajo.
Tik pred Slovenj Gradcem na cesti zastoj. Razjahamo in gremo pogledat, kaj se dogaja. Po poti opazim, da sem izgubil telefon in skupaj ga iščemo; najdemo le telefon, ne pa tudi etuija. Ko pridemo do avtomobilov, ki stojijo, vidimo, da en tip vrti po rokah moj etui in hoče dobit še telefon. Ker nas napade(jo), se hitro odpeljemo naprej in jim komaj pobegnemo.

[Saso]

[Ponedeljek, 29.01.2007]
Drugačno domovanje

1:25
Hodim od žage proti Grešovniku, v rokah nosim računalniško tipkovnico, ki si jo z zanimanjem ogledujem. Ko pridem do Grešovnikove hiše, se ustavim, tipkovnico odložim na pločnik in pokleknem ob njej ter jo začnem z zanimanjem proučevat. Spomnim se rdečih in zelenih tipk ter nekakšnih napisov in oznak (v glavnem puščic) na njej. Ko klečim na tleh in analiziram tipkovnico, gre mimo mene mati; tako je zatopljena v neke papirje, da me sploh ne vidi. Ko gre mimo, poberem tipkovnico in odidem za njo; greva proti domu (babičini hiši). Na dvorišču vidim parkiranih nekaj avtomobilov in premišljujem, kdo bi utegnil biti na obisku. Pridem v stanovanje (spodaj) in vidim za mizo sedet dedka (v vijolični maršalski uniformi) in babico ter očeta in mamo, ki se nekaj pogovarjajo in veselo smejijo. Presenečeno obstojim med vrati, nato pa na dedkovo začudenje planem ven iz hiše. Postojim na dvorišču, z rokami si potegnem čez obraz, da bi se osvežil, nato začnem obračat roke in štet prste – 10. Iz hiše slišim dedka, ki sprašuje, kaj mi je in nekoga (mislim, da babico), ki mu odgovarja, da preverjam stvarnost, ker je v resnici že leta mrtev. Aha, torej res sanjam! Spet se podam noter, dedka veselo cmoknem na lice, nato prisedem. Med tem, ko debatirajo o neki hrani, (mati na list papirja skicira miselni vzorec, ki prikazuje potek od živali do živila ), opazim na mizi pepelnik, v njem nedokončan (moj) čik. Vzamem ga in ga skadim do konca.

Potem sem se prebudil. Enega skadim, ob 2:01 pa vzamem 2 BD in nazaj spat. Še en poskus WBTB z odštevanjem v sanje...

4:55
Z nekom pridem do stanovanja na Brilejevi; baje naj bi imeli tam neko žurko? Ko vstopiva, začudeno ugotavljam, da je stanovanje v celoti spremenjeno in izgleda kot nekakšen študentski dom. Najprej odložim nahrbtnik in se grem razgledat naokrog. V moji bivši sobi si nekdo ravno opremlja prostor (noter je nekakšen regal in precej velika postelja, prekrita z rjavo deko; vse deluje precej monotono...), zato se odpravim naprej. Dnevna soba je polna pogradov, dekleta pravkar razlagajo svoje stvari in v prostoru je praviživ-žav. Svoj obhod nadaljujem v kuhinjo, ki je prav tako preurejena v bivalni prostor; čudim se, kako je lahko v tako majhnem stanovanju toliko ljudi. Zaidem še v kopalnico – ogromen prostor je svetel in lepourejen – nekaj ban in straniščnih školjk, bide, iz katerega teče voda, povsod pribor od raznega folka,...
Potem se začne zabava. Ljudje se veselo nacejajo, v stanovanju je tako zakajeno, da me pečejo oči in me sili na kašelj. Ker mi zmanjka tobaka, odidem na obhod, ker se ne morem spomnit, kje sem ob prihodu odložil svoj nahrbtnik. Hodim iz sobe v sobo; v eni skupina deklet, ki se odpravljajo spat in veselo čebljajo. Uletim v ogromno temno sobo in tipam za stikalom. Ko vstopim, parček prestrašeno odskoči narazen , še vedno se sliši vzdihovanje in stokanje, ki preneha, ko nekdo prižge luč. Model me besno nadere, nekdo pa ga miri, češ, da iščem svoje stvari. Ko končno najdem (očetov?!?) nahrbtnik, opazim, da imam s seboj tudi spalko; lahko bi celo prespal... Iz nahrbtnika vzamem tobak in grem nazaj na žurko. Nekdo mi ponudi svoj tobak in v veliko rizlo navijem pravo bombo. Ko ga začnem kadit, me posili na kašelj in v grlu se mi začnejo nabirat nekakšni koščki. Izkašljam se in svinjarijo izpljunem na tla ob neki omari, potem odidem v eno sobo.
Z nekim dekletom se začnem pogovarjat. Povem ji, da sem bil prvi najemnik v tem stanovanju in ko to izve, me začne spraševat, kako je bilo takrat. Preden začnem pripovedovat, se jih nabere cela skupina, ki z zanimanjem poslušajo moje pripovedi. Sprašujejo me o sosedih in povem jim, da razen s spodnjo (natančnoopišem, katero) nismo nikoli imeli nobenih težav.
Potem pride do enega konflikta – en model se spusti v besedni boj z mano. Da bi se izognil prepiru, se umaknem – poberem svoje stvari in jo pobrišem iz stanovanja. Trojica jo mahne za mano in lovijo me po ozki (tudi slučajno ne podobni kateri koli ljubljanski!! ) ulici. Ko pritečem do glavne ceste in se zadihan ustavim, pogledam nazaj in opazim, da so odnehali.
Prečkam cesto in na pločniku na drugi strani srečam štiri dekleta (od teh ena temnopolta in ena Azijka), ki se odpravljajo proti obali. Pridružim se jim in zapletemo se v pogovor. Ko pridemo do plaže, je tema ravno nekaj o oprsjih – opazim temnopolto dekle j jedrimi joški in za primerjavo pogledam eno od svojih sopotnic (temnopolto dekle, ki šimfa najbolj) – nasmehnem se, ko opazim, da ima popek med joški.
Potem se razidemo. Ker mi potegne, da sanjam (a kljub temu, da obračam roke in štejem prste, teh vedno naštejem le deset... ), potem spet tuhtam, kaj bi počel z lucidnimi trenutki. Spomnim se na projekt. Ko premišljujem o tem, kje bi utegnil biti Alan, se znajdem pred neko hišo, za njo hrib, porasel z gozdom. Do mene priteče ogromen, nekoliko zlovešč pes, ki me najprej ovoha, potem pa z divjim mahanjem repa navdušeno pozdravi. Takrat iz gozda prileti puščica, ki se zapiči v tram v moji bližini; za njo še ena. Kmalu se iz gozda prikaže Alan, ki je vadil streljanje. Z njim je še nekdo, spremlja ju drugi pes. Ko pridejo do hiše, se pozdravimo in sedemo za mizo na verandi, ena ženska (mogoče Gaia? ) pa postreže s pijačo in prigrizki. Potem ena debata, nato pa mi je spet zmanjkalo energije...

[Saso]

[Četrtek, 08.03.2007]
Tornadi

3:59
Pri babici v Mislinji. Nekdo pride na obisk; zaupam mu, se mi izpovem. Tolaži me, mi svetuje. Mislim, da je tema nekaj o Velikem bratu, občutek imam, da mi sledijo na vsakem koraku in razlaga je seveda ta, da sem paranoičen, da to sploh ni res,... Povem mu, da imam končno dokaze, razburjeno mu razkazujem čisto navadne časopisne odrezke, čestitke, pisma,..., ki naj bi dokazovali mojo teorijo zarote. Moj sogovornik me prepričuje, da blodim,... Ko odide, mu sledim in odkrijem, da se z nekom dobi; izkaže se, da poroča.
(U)lovijo me in mi poskušajo oprati možgane; tudi oni me prepričujejo, da ne obstaja ne Veliki brat, niti teorija zarote. Uklonim se jim, puščam jih v prepričanju, da jim verjamem, ker ne vem, kako naj jih razkrijem.
Ko se vrnem domov, se o tem pogovarjam z babico, ki izkaže nekoliko več vere in zaupanja; tudi ona ima nekakšne dokaze, ki jih skrbno skriva.
Potem pride bratranec, ki presliši del pogovora in naenkrat se mu silno mudi v trgovino; seveda je tudi on eden od njih.

Zbudim se, v meni se prepletajo mešani občutki; premišljujem, kdo je naš in kdo njihov. Zapišem sanje, nazaj spat ob 4:20.

6:30
Po obali se vozim z gokartom, pred eno gostilno obstojim, ker slišim ful znanih glasov. Grem pogledat. Skozi gostilno na teraso ob obali, polno prijateljev (klapa iz srednje šole), na brisači malo proč nekdo "nov", ki ga prepoznam kot Visiona. Z dvema mojima prijateljicama igrajo karte. Potem me nekdo nekaj zafrkava, glede alkota in pohanja...? Gledam preko zaliva, na drugi strani opazim, da se nebo čisto potemni, mestece udarijo tornadi. Mislim, da Vision predlaga, da gremo noter. Folk se loti žuranja naprej, jaz gledam skozi okno in se čudim tornadom, ki izginjajo in nastajajo. Opazim, da tornado, preden izgine, "postane obraz". Si rečem, da moram sanjat, pogledam proč in spet skozi okno - ravno ujamem enega, ki izginja dosti blizu; razločno vidim obraz starejšega moškega, ki se razblini kot meglica. Zdi se mi, da je tisti, ki sem ga sanjal takrat, ko me je učil "skrivnosti življenja"..? (sanje "Bistvo je očem nevidno") Zdaj vem, da sanjam.
Tornadi se približujejo našemu "zatočišču", čuti se moč, ki že učinkuje na objekt. Vision svetuje, naj odpremo okna in vrata, da bo veter šel skozi in da ne bo raztrgalo hiše. Eni so skeptični, ampak v končni fazi res odpremo okna in vrata. Med tem tornadi "pridejo" do hiše; ko se dotaknejo dvorišča, se "spremenijo" v ljudi in v taki podobi pridejo noter. Povabimo jih v eno zadnjo sobico, s strahospoštovanjem se jim pridružim in pademo v debato. Enkrat vmes pride še en znanec; čudim se, kaj počne tu, glede na to, da so tornadi energije umrlih. Pove, da je imel prometno nesrečo. Dokler so pri nas, zunaj spet mirno nebo...
Potem se scena zamenja. Peljem se na neko srečanje. Prehitro pripeljem na mejni prehod, zato ne uspem pravi čas zabremzat, odpeljem mimo carinarnice. Cariniki takoj skočijo ven, vpijejo in mahajo za mano. Takoj se ustavim, pojasnim, da sem po nesreči odpeljal mimo, pokažem potni list, carinica mi pomaha, da lahko grem naprej. Pri "sosedih" me ustavijo, sprašujejo, kam grem, če imam kaj za prijavit. Povem, rečem da ne; pozabim na žbe, ki je nekje v torbi. Ko mi reče, da mu dam torbo, mu jo izročim in se šele kasnej spomnim na tisti nesrečni žbe. Med tem, ko brska po torbi, samo upam, da ga ne bo našel; vmes pride še ena ženska (ki jo tudi prepoznam iz RL); ustvari zmedo, zato mi carinik vrne torbo, preden kaj odkrije. Potem se odpeljem naprej.
Pridem na mesto srečanja. Neka dvorana, v njej gasilske mize in klopi, ob steni miza z računalnikom. Nekdo za računalnikom, pridem tja in nekaj se zadebatirava. Pridruži se nama še Gape, ki pove nekaj o tem, da kasnej računalnik sploh ni več potreben. Začne vizualizirat, s prsti gre skozi zrak in "nariše" monitor, tipka po mizi; kjer se dotakne (zraka, mize), pod njegovimi prsti "ostanejo" sledovi - kot nekakšen "navidezen monitor, tipkovnica... Pride njegova punca, ki se zafrkava, da smo opleli, ker je noter padel...

Takole, pa sem jo dopolnil. Zanimivo, kako se ujema s prej objavljeno verzijo, glede na to, da je zgoraj zapisano nasta(ja)lo takoj po bujenju, prejšnje besedilo pa nekaj ur kasneje...

[Saso]

Dodajam še debato...

hvala za obširen opis sanj, veliko stvari se pokriva. Čeprav je meni dosti vsebine zjutraj ušlo, zaradi budilke.
Sanjski prostor je z veliko gotovostjo isti - sam sem bil v tudi v gostilni, morda je prostor bolj spominjal na restavracijo, ker je prostor deloval večje, kot so klasične gostilne; ravno tako je bila ta lokacija nekje ob "obali", čeprav morja nisem zaznal; hkrati pa to ni bilo v Sloveniji, kar se navezuje s tvojo carino in vožnjo po avtocesti, ki sem jo tudi sam sanjal. energije ljudi, ki so bili prisotni bi opisal kot "pozitivno pričakovanje" nečesa, kar se kasneje izkaže kot tista "fenomenalna" energija, ki smo jo bili vsi deležni. Prihod te energije se je tebi verjetno simboliziral kot tornado.
Lahko rečem, da smo v sanjah doživeli skupinsko transformacijo, skozi zelo lepe energije.

Ja, tudi pri meni je precej stvari ušlo, prav tako zaradi budilke in gospodičninega komolca med rebra, ker sem jo trikrat preslišal...
Verjetna je razlaga, da so se mi te energije prikazale kot tornado; sploh zato, ker so se potem spremenile v ljudi... Ampak zakaj so se "predstavile" kot energije umrlih?
In kako naj bi se "odražala" ta skupinska transformacija?

Sam sem včeraj predno sem zaspal nameraval srečanje s pokojnim prijateljem (umrl v prometni nesreči) in pokojnim starim očetom, tako da je to njihovo "maslo"

Kar se tiče transformacije je tako, da smo vseskozi v procesu. Enostavno je to ena stopnička višje v razvoju naše zavesti in se pri posameznikih različno odraža.

Zanimovo, kolikšno "ujemanje"...

Ja, zavest je res zanimiva "zadeva"... Kako se pa pri tebi "odraža napredovanje" v RL?

RL - real life?

Nisem siguren, kaj točno bi rad slišal od mene..

RL je real life, ja. Kaj bi rad slišal..? Pravzaprav niti ni toliko pomembno, zanima me pač, kako se "odraža" višja zavest - v stilu: človek je bolj pomirjen sam s seboj, okolico,...
Verjetno spet "bedarija"; saj veš - jaz in moj "razum"...

človek je bolj pomirjen sam s seboj, okolico,...

preveč enostavno?

Ja. Še vedno se nekako ne morem čisto sprijaznit s tem, da so stvari dejansko "that simple"... Vsa ta leta "kompliciranja" so pustila en kup vzorcev - potem pač človek apriori "komplicira"...
Se bom še moral "privadit".

[Saso]

[Sreda, 21.03.2007]
Zverjad

4:30
Smo na nekem taborjenju. Z dvema modeloma vzamemo kamero in gremo na sprehod skozi gozd; namenjeni smo do nekega ribnika, kjer naj bi bile ogromne robe (?).
Ko pridemo tja, zabrodi eden v vodo in iz nje potegne res ogromno ribo. Podrži jo v rokah in jo nekako stisne, da se pokažejo njene škrge. Naroči mi, naj to posnamem. Res vklopim kamero in začnem snemat, med tem pa do nas pristopi skupina ljudi, ki nam zapleni vse, kar je vrednega, in nas pridrži (lastniki ribnika?)...

Ob 4:53 vzamem 2 BD in nazaj spat.

6:28
Zbudim se zaradi nekih zvokov v sobi. Pogledam gospodično – spi. Gledam okrog in vidim, da je računalniška miza premaknjena za 0,5 m od stene in prazna. Vstanem in grem pogledat, kje je monitor, kje zvočniki in lučka. Vse skupaj najdem zadaj – monitor je razstavljen na prafaktorje, zvočniki in lučka polomljeni. Klikne mi, da sanjam. Po vsem telesu me spreletijo mravljinci, zazebe me, zato grem nazaj v posteljo in zaspim.
Z gospodično pobereva mojega očeta, ki naju pelje na ogromno privatno posestvo. Pridemo do hiše; neke težave, nato topel sprejem. Povabijo nas noter, kjer nam na hitro razkažejo vse skupaj, nato pa se vrnemo ven in uživamo v klepetu ob zahajajočemu soncu. Naenkrat se hiši iz vseh strani začnejo približevatrazne živali, izgleda, kot da nas napadejo. Lastnik ukaže, naj se hitro spravimo noter; pove, da so opice naučili govoriti in razmišljati in so zato postale agresivne. Še preden dokonča stavek, večina že zbeži v hišo, med tem pa na teraso skoči divja opica. Napade me in me ugrizne (v roko?), zato jo grobo sklatim iz sebe in vržem ob tla. Spopadava se in nekako mi uspe, da jo pritisnem ob tla in ji pri tem zdrobim lobanjo. Nato stečem v hišo – zadnji hip; teraso preplavijo zveri. Ko smo noter, se te besno zaletavajo v vrata in ko že kaže, da bodo ta popustila, se scena zamenja.
Znajdem se v okolju, o katerem je tik pred tem pripovedoval lastnik – govori o nekakšnem napadu (scena spominja na računalniško igrico – nekdo v oklepnem vozilu, ki izgleda kot osebni oklep, raziskuje neko okupirano ozemlje in nekaj išče; povsod so vojaki, ki streljajo na nekaj / nekoga in ga napadejo, ko pogleda preveč iz oklepa).
Potem se scena spet zamenja in znova se znajdem v poznani hiši, iz katere kmalu odidem(o). Spet z očetom in gospodično; oče naju pelje po nakupih. Pridemo do nekega štanta, kjer naberemo nekaj svilenih rutic ter še neke druge reči. Nadaljujemo v bonbonarno, kjer nakupimo še sladkarije...

Potem budilka...

[Saso]

[Torek, 27.03.2007]
Bojevniki iz lego kock

4:30
Pri babici. Nekdo praznuje; ko pride v dnevno sobo, ravno prepakiram ganjo v manjše paketke. Ko pride noter, mu na hitro voščim in ga cmoknem, nato pa nadaljujem z zvijanjem žbeja.
Pridružita se nam (eden od bratrancev, bratec, boljša polovica in moja malenkost) še oče in mama. Ko vidita kupe vrečk, padeta ven; vidno sta razočarana. Povem jima, da v tem ne vidim take tragedije, kot jo delata ona dva. Ko pripovedujem, da nisem (nismo) nikoli, odkar kadim(o), delali nobenih problemov (oče mi vskoči v besedo in oceni, da sem začel pred pol leta, jaz pa mu pojasnim, da že v 2. letniku faksa), za razliko od tistih, ki se ga napijajo in potem rušijo vse, kar jim pride pod roke, mi oče razočarano pove, da sta pričakovala, da bom na drugačni osnovi gradil življenje. Razložim mu, da mi je to že nekajkrat pomagalo in takrat prijavi, da bi potem moral še bratec tako početi (v njegovem glasu prepoznam cinizem). Mati ga pomiri; reče mu, da je že pozno in da je bolje, da počasi odideta. Prime ga pod roko in odpravita se proti izhodu.

Ob 4:57 pojem 2 BD, nato nazaj spat...

6:40
Smo v nekakšnem trgovskem centru – trgovinice, lokali,... Med tem, ko si ogledujemo neke športne rekvizite, se prijateljeva hčerka igra na otroških igralih. Pride do nas, na nogah ima obute ogromne roza copate, ki imajo na zadnjem delu pe copatke za njeno nogico. Ker ne pritegne takoj očkove pozornosti, začne kuhat mulo in pobegne iz trgovine.
Ko opazimo, da je ni, stečemo po nakupovalnem centru. Iščemo jo po raznih trgovinah; ko jo že skoraj ulovimo, se nam spet nagajivo izmuzne in steče drugam. Za njo gremo v nekakšno garderobo, kjer naredimo pavzo za malico (pojemo vsak nekaj sendvičev), potem pa nam mala spet pobegne. Tečemo za njo in pridemo do nekega lokala. Noter več različnih skupin čudnega folka. Pride do konflikta in stepemo se. Vmes mi poklopi, da so to sanje! Tepem se, kot da se že od nekdaj ukvarjam z borilnimi športi; sovražniki prihajajo v trumah, mi pa jih brez problema obvladujemo. Ena od skupin, ki nas napade, izgleda, kot da so sestavljeni iz lego kock. Ko jih udarjam enega za drugim, se nekateri razsujejo, še preden padejo na tla.
Ko zaključimo s pretepom, si naročimo pijačo. Med tem pridejo do nas še eni tipi in takoj smo pripravljeni na naslednji spopad, a fantje pomirijo zadeve. Spijemo pijačo in odidemo.
Znajdem se v Mislinji. Grem od križišča proti šoli, ko na drevesu opazim ogromnega ptiča, ki me spominja na jastreba. Iz drevesa se spusti na tla in spusti nekaj krikov, ko grem mimo. Ker (spet?!?) pred nekom bežim, se povzpnem na hribček, poraščen z gostim drevjem in grmovjem, da ptičevi kriki ne bi pritegnili preveč pozornosti. Ko se iz skrivališča obrnem nazaj, vidim tistega ptiča sedeti na tleh, na drevesu pa opazim gnezdo, iz katerega lačno zeva mladič. Nadaljujem pot skozi goščavo in naenkrat opazim, da je tudi tukaj polno nekih ptičev, ki me po obliki spominjajo na emuje, a so nežne roza-bele barve.

Potem budilka...

[Saso]

[Sreda, 04.04.2007]
Nenavadni SMS

4:30
Z gospodično in še nekom smo v eni odročni hiški, mislim, da se pred nekom/nečim skrivamo. Možakar, ki je prišel na obisk, na mizo ob oknu odloži eno pištolo in ravno takrat opazim zunaj policijski helikopter, ki lebdi nedaleč vstran od hiške in nas opazuje. Tipu rečem, naj pištolo umakne, ker Veliki Brat gleda, on pa orožje provokativno premakne bolj na vidno mesto in odgrne zaveso. Nedolgo za tem na vrata potrkajo policaji, ki nas (naju?) nekam odpeljejo.
Sva v neki ogromni dvorani, gospodična je noseča. Ves čas stoka o nekakšnih bolečinah, ki ji jih povzroča (pre)hitro rastoče dete. Ko se to rodi, ugotoviva, da otrok ni človeški, ampak je nekakšen spaček (prevelika lobanja z močno nagubano kožo, dolge, koščene roke, namesto nog pa ima nekakšen kuščarski rep). Pride do nekih zapletov, zaradi katerih dete umre, midva pa nastalo zmedo izkoristiva in pobegneva iz zapora.

Ojoj... Tole zapišem, ob 4:56 vzamem 2 BD, nato nazaj spat...

6:28
Ko se uležem nazaj, se še nekaj časa premetavam po postelji; pobožam gospodično, ki spi, kot dete, ta pa me v polsnu prime za roko. Čez čas skozi telo (predvsem pa skozi glavo ) začutim nekaj električnih impulzov (podobno kot pri zadetosti), začnejo se mi risat podobe. Odprem oči in ugotovim, da leživa na kavču v kabinetu babičine hiše. Nekaj mi ne štima... Začnem razmišljat, da so to zagotovo sanje. Pogledam v dlan in jupi-je-ja! Prsti se prepletajo, ko zmešani! Sanjam! Okej, kaj pa zdaj...?
Gospodična je razpoložena, zato se zmeniva za en hiter seks. Še preden se vredu lotiva, začnem močit; naenkrat je na tleh, kjer ležim, vse mokro. Vstanem in zagrabim robčke, ki jih začnem odlagat na pomočena tla in paket je kmalu prazen. Potem začnem razmišljat, da so to itak sanje in da bodo tla suha, ko bom pobral robčke. Res je tako. Odidem na stranišče, na zunanji steni stikalo za luč. Ko odprem vrata in prižgem luč, je v stranišču še vedno tema. Spomnim se, da je tudi to eden od znakov sanjanja, zato grem kljub temi noter. Sedem na školjko in opravim svoje; v sebi imam tak pritisk, da iz školjke šprica okrog in okrog.
Ko se vrnem iz WCja, gospodična sedi v dnevni z babico, nekaj se pogovarjata. Scena mi ne paše, zato si jo predstavljam v sobi; ko odprem vrata, je res tam. Povem ji, da zdajle sanjava, ona pa tega ne gleda tako navdušeno, kot jaz. (Hja...)
Nekaj se začnem obračat, zato izgubim sliko...
V sobi spodaj; precej ljudi – Tasič in še eni, na kupu jogijev v kotu sobe nekdo leži. Zabrni mi telefon. Pogledam, kaj se dogaja in vidim SMS; piše: "Primi me za rit, da vidim, če res sanjam..." Telefonček še naprej sprejema sporočila, ki jih niti berem ne več; gledam okrog in ugotavljam, kdo mi ga je poslal. Ko se obrnem proti jogijem v kotu, vidim, da je možakar Aleš; smeji se mi, kot pohan maček in takoj vem, da je SMS on poslal. Nasmejim se in mu med smehom povem, da ga ne bom grabil za rit, ker vem, da so to sanje.
Med tem se Tasič igra s telefonom, ki ga popolnoma razmontira. Ko pokomentiram, da mi je hud, ponosno pove, da je to nova Nokia N82 (?!?).
Potem se stanovanje izprazni...
Zazvoni ura. Vstanem in se že začnem oblačit, ko pride v sobo Simona. Kaj pa ona tu?!? Zlekne se na posteljo in ko jo začudeno gledam, si začne odpirat zadrgo. Na glas se vprašam, če so to še vedno sanje in ona mi pritrdi. Takrat mi skozi glavo spet šine misel na trojčka, zato na ves glas pokličem gospodično.
Potem se scena spet zamenja. Peljemo se po ozki ulici, na moji desni so hiše, na pragovih pa sedijo na pol gole in gole mladenke; takoj ugotovim, da so prostitutke. Ko gledam proti eni od njih, se ta napihne (podrži zrak v ustih) in začne kazat mišice; pomislim, kako so uboge, da to počnejo zaradi denarja.
Ko se peljemo skozi ulico, se ne morem načudit, koliko je teh mladih (mladoletnih? ), napihnjenih deklet...

Potem budilka...

[Saso]

[Torek, 10.04.2007]
Indijanska kadilnica

2:00
Sedimo ob pločniku na ulici; mislim, da je zadaj nekakšen kafič? Nekdo prinese nekakšen aparat, ki ga poskušamo sestavit nazaj in usposobit. Miniaturno matico poskušam privit z gedorami, a se zadeva vrti okrog. Stvar razstavljamo in sestavljamo znova in znova, nazadnje pa ugotovim, da sem spustil zlato podložko in se zaradi tega vse skupaj vrti. Na eni strani še enkrat razstavim in sestavim nazaj; tokrat dam vmes še podložko in miniaturno napravico brez problema sestavim skupaj in zategnem. Nekdo mi nekaj govori, jaz pa mu odgovorim, da počakajmo na rakune, ki jih že vidim prihajati iz konca ulice proti nam (ti izgledajo kot slaba 2-D animacija...!).

Zbudim se, ker se gospodična nekaj premika; pravi, da je imela čudne sanje... Enega pokadim, ob 2:18 vzamem 2BD in nazaj spat...

6:28
V enem nakupovalnem centru. Ko tečem iz zgornjih nadstropij proti izhodu, ugotovim, da so tekoče stopnice nabito polne, zato zdrvim kar po požarnih. Premikam se prehitro; občutek imam, da po stopnicah kar drsim. Tik pred izhodom iz trgovine je stražarnica, noter trije ali štirje varnostniki. Eden od njih pristopi proti meni, jaz pa že hočem pobegnit (občutek imam, kot da sem spet zadet... ), potem pa se premislim. Možakar pride do mene in mi pove, da te modre kape, ki jo imam na glavi, ne morem nosit, ker me ljudje zamenjujejo za varnostnika. Povem mu, da je kapa drugačna od njihove (to mu tudi dokažem – kažem mu nekakšen rdeč logotip na zadnji strani), a jo vseeno dam dol. Potem se razideva.
Grem ven iz trgovine in nadaljujem pot po mestu. Pridem do ogromnega skladišča, ki izgleda opuščeno. Radovednost mi ne da miru, zato grem kljub opozorilni tabli noter. Odkrijem cel kup boksov; eni so prazni, v drugih so psi različnih pasem, spet v tretjih živalske in človeške kosti. Ko hodim po skladišču, psi znorijo in takrat ugotovim, zakaj je področje tako zaščiteno – psi so testne živali, ki se prehranjujejo s človeškim mesom. Med tem, ko se večji brezuspešno zaganjajo v ograje, neko ščene najde luknjo in se zakadi vame. Sprva mu poskušam pobegnit, ko pa mi sledi po celem skladišču in se besno zaganja vame, se odločim in ga počakam, nato pa ga zabrišem preko ene ograje v nekakšen stroj. Ravno takrat pride v skladišče skupina delavcev, ki stroj poženejo in podivjanega psa zmeljejo. Jaz izkoristim priložnost in se poberem od tod, oni pa za ponesrečenim eksperimentom pospravijo še ostale pse.
Z gospodično hodiva po nekem mestu. Prideva v eno trgovinico, kjer prodajajo razne okraske in spominke. Med tem, ko si ogledujeva ponudbo, do naju pristopi ženska, ki naju povabi na eno predstavo. Seveda ji slediva v sosednjo sobo, kjer na dveh nasproti stoječih kavčih poležava skupina moških, ki nekaj kadijo. Videti so odsotni; le eden od njih, ki v rokah drži nekakšno pipo, sedi. Ko se navleče, pipo poda naslednjemu, sam pa se uleže nazaj in z zaprtimi očmi začne nekaj pripovedovat. Govori o sanjah in takrat mi spet potegne, da sanjam. Pogledam v roko in preštejem prste – seveda jih je pet. Ker mi možakar ravno razlaga o tem, mi je pač jasno – prstov je pač pet...
Odideva ven in nadaljujeva izlet po mestu. Pride do nekih težav – nekdo naju (spet!?!) lovi, zato beživa po ozkih ulicah. Ko prideva do mesta ob obali, se vkrcava na vlak, potem pa se nekje zgubiva; potovanje nadaljujem sam. Po poti se pogovarjam s strojevodjo, razlaga mi o svojem poslu... (vmes se spomnim še sedenja na sedežu zunaj vlaka...)
Izkrcam se v nekem drugem, spet nepoznanem mestu. Poiščem nekoga, ki mi obljubi, da me bo spravil domov, v zameno pa mu moram pomagat prebarvat eno ladjico. V roke mi da edigs in začneva barvat...
Dan je naokoli, zjutraj se zbudim na ob bok obrnjeni ladji na obali. Malo mi je čudno, ker je ladja rdeča, mi pa smo jo barvali z belo. Kmalu ugotovim, da je bela na boku, ki je na tleh. Do nas pride možakar, za katerega se izkaže, da je policaj. Zamori, kaj počnemo tu in razložimo mu, da me bodo danes fantje odpeljali domov. On začne težit o nekem ropu in hoče preverit, če je uta poleg nas res prazna. Razbije neke deske na tleh in v luknji pod dnom najde celo skladišče približno 15 cm visokih plastičnih zabojev. Zlaga jih na pomol in odpira enega za drugim; v prvih je denar (v nekaterih gotovina, v drugih snopi kovancev), v tistih nižje pa so nekakšne kasete, na katerih so azijski (predvsem akcijski) filmi. Veselo si mane roke, ko vidi, kakšen plen je odkril...
Scena se zamenja in znajdem se pri babici v Mislinji. Smo v dnevni sobi, prostor je zatemnjen. Poleg naju z gospodično sta tu še moj bratec in bratranec...

Potem budilka...

[Saso]

[Torek, 17.04.2007]
Angelska intervencija

23:55
Nekakšno nenavadno potovanje – izpred hiše na samem, v kateri sva z gospodično, se nekam odpeljem z avtomobilčkom na daljinsko. Nekomu pomagam? Ko se vračam nazaj, se po zapuščeni cesti peljem skozi nekakšen kamnolom; zunaj močno dežuje, ob cesti stojita dva motorja. Ko se peljem mimo njiju in se približujem hiši, moj avtomobilček raste, spet postaja normalen avto. Policaja se spogledata, ko se pelje mimo čudno vozilo in eden se požene za mano. Na razmočenih tleh mu zdrsne, da zgrmi po tleh; pobere se in se spet požene za mano. Dohiti me pri hiši, ko ravno odhajam noter; zmedeno se ozira naokrog in išče mali avtomobilče, a vidi le moj jeep. Pridruži se mu še drugi policaj in oba sta nekako presenečena. Preden vstopim, slišim enega od njiju odgovorit drugemu na vprašanje, kaj se je pravkar zgodilo: "Nimam pojma, gospod, ampak je bilo vredno..."

Tole zapišem, nazaj spat ob 0:15...

6:28
Ogromna tržnica, obdana s precej visokim obzidjem, na njej kar mrgoli ljudi. Vmes postopajo možje v črnih uniformah z rdečimi znaki na rokah (kasnej sem ugotovil, da so to SS uniforme... ). Skrit sem med ljudmi; od daleč jih opazujem in zdi se mi, da nekoga čakajo. Eden od njih (na glavi ima drugačno kapo; po mojem je poveljnik?), ki stoji na sredini trga, naenkrat začne vpiti in množica, vključno z vojaki, začne teči proti sredini trga. Ker se ljudje začnejo porazgubljat, tudi jaz in še nekdo (?) stečeva proti sredini trga, ker sva izgubila krinko – anonimnost v množici. Takrat naju prepoznajo. Uniformirani vojaki se poženejo proti nama, zato stečeva po stopnicah na obzidje in proti izhodu iz trga. Vojaki so nama za petami, zaslišijo se streli.
Naenkrat se v bližini naju pojavi belo-modrikasta meglica, kot nekakšen oblaček. Pred najinimi očmi se preoblikuje in prevzame človeško obliko – pred nama stoji Nadangel Mihael. Čas na trgu obstoji, ko naju preko besnih vojakov in množice ljudi ponese čez trg, nato pa naju odloži na nekakšnem zvoniku na drugi strani. Ko se čas spet premakne, ljudje oživijo in se začnejo zgrinjat proti zvoniku (cerkvi?), Mihaela prosijo za pomoč; vojaki se ponovno poženejo proti nama. V tistem trenutku trg zajame bleščeča svetloba in vsi do zadnjega vojaka se zgrudijo po tleh.
Ne dvomim v to, kar se je zgodilo; premišljujem, da so duše dobile lekcijo, ki so si jo zadale osvojiti, zdaj pa bodo nadaljevale svojo pot...
Ko se spustiva iz zvonika, ljudje že pospravljajo trupla; ogromni kupi so pokriti s pisanimi odejami.
Prideva mimo in naenkrat se pred nama spet pojavi oblaček; tokrat belo-zelenkast. Ko se materializira, v človeški podobi prepoznam Nadangela Gabriela.
Nekaj mi pripoveduje in za trenutek vidim še tri oblačke (belo-vijoličnega, belo-oranžnega in belo-rdečega), ki se spremenijo v ljudi – angele. Nekaj si podajajo, smehljajo se...

Potem budilka...

Ne morem si pomagat, da ne bi razmišljal... Pet angelov, vsak s svojo barvo – čakre? Kje sta manjkajoči dve?

[Saso]

[Ponedeljek, 14.05.2007]
Spektakel

6:28
V neki šoli? Pridem v majhno, umazano jedilnico, za kosilo je ričet. Nekaj na hitro vržem vase, nato pa odidem s kolegi ven. Zunaj besni star, zgaran pes. Lastnik odide do njega in prosi me, da grem zraven. Vzame ga v roke in ga začne stiskat, nato pa mi poda pravkar skotenega mladiča. Med tem, ko ga odnesem pokazat ostalim, on ubije staro psico.
Z gospodično se peljeva po strmem hribu. Namenjena sva na vrh, kjer naj bi stala fantastična cerkev, ki si jo nameravava ogledat. Ko prideva na parkirišče, ugotoviva, da se tu že nekaj dogaja – polno je avtomobilov in ljudi, ki se pripravljajo na nekakšno praznovanje. Parkirava in se sprehodiva skozi fantastične parke proti glavnemu dvorišču. Vmes prečkava nekakšen most in razmišljava, zakaj je tu – nikjer namreč ni sledu o kakšni vodi.
Prideva do cerkve in vstopiva. Ogromen prostor je čudovito okrašen, povsod je polno kipcev in slik. Ko greva mimo glavne dvorane, pokukava noter in vidiva polno ljudi, ki se pripravljajo na nekakšen obred. Ker jih ne želiva motit, nadaljujeva najin ogled. Na stopnišču srečava nekoga, ki izgleda popolnoma pijan; nekaj momlja in kmalu se naveličava trudit, da bi ga razumela.
Počasi odideva iz cerkve in se odpraviva proti avtomobilu in gospodična naenkrat opazi, da je nekaj izgubila. Ker ravno takrat završi med ljudmi, da se začenja, ji naročim, naj odide k avtu in me tam počaka, sam pa se odpravim nazaj na cerkveno dvorišče. Naenkrat se začne vse tresti in ljudje stečejo na najvišje točke – iz jaška pod mostom se začne dvigovat voda. Še sam se poženem proti eni polici in se zadnji hip zavihtim nanjo, le trenutek za tem pa proti njej prinese ogromen val. Pomislim, da nas bo vse odplaknilo, a se val prelomi tik pred polico in pri gledalcih izzove zmagovalen krik. Ko voda odteka, opazim ogromnega morskega psa in kup drugih (prav tako ogromnih, a nadvse nenavadnih) rib, ki se za hip še premetavajo po suhem, nato pa izginjajo druga za drugo.
Ko je spektakel mimo, stečem nazaj proti parkirišču. Z gospodično se objameva in povem ji o doživetju, ona pa pripoveduje, da se je tudi njej nekaj zgodilo. Steče po skalni polici in se začne spuščat navzdol. Zavpijem za njo, naj ne hodi, a me presliši in malo za tem se izpod neba spusti ogromna senca in velikanski ptič jo dvigne in nekam odnese. Obupano gledam za njo in z olajšanjem ugotovim, da jo odloži ob nekem mladeniču. Skupaj prideta nazaj proti parkirišču in videti je, da sta si simpatična. Za trenutek mi je hudo, a se odločim, da to ni moja stvar – gospodični povem, da odhajam, ona pa naj se odloči po svoje. In odloči se, da gre z menoj...
Znajdem se v nekakšni garderobi. Fantje me ves čas nekaj zbadajo, dekleta pa buljijo v moje mednožje in me nagovarjajo, naj jim pokažem svoje premoženje. Odgovarjam, da je rezervirano... Zafrkancija se nadaljuje in ena od deklet mi poskuša potegnit dol bokserice, pri tem pa dregne vame in izzove erekcijo. Med dekleti završi, od fantov spoštljivi pogledi in komplimenti. Potem pride v garderobo gospodična in skupaj odideva.

Potem budilka...

[Saso]

[Ponedeljek, 21.05.2007]
Dokaz

3:30
Pri babici v Mislinji. Neka čudna situacija – razen mene ni nikogar doma, jaz pa jih čakam? Lačen sem, a iz nekega razloga ne grem jest; mislim, da čakam na kosilo? Po dolgotrajnem čakanju me lakota vseeno prisili, da odidem v kuhinjo in ko pridem tja, ugotovim, da je babi pred odhodom vse pripravila – hrana je namreč v pečici...
Sem v službi, delavnik se ravno končuje. Vsi smo že pripravljeni na nizek štart – stojimo v vrsti in čakamo, da se oglasi sirena. Pogovarjamo se o planih za proste dni in ko zapiska, vsi zaštartamo proti izhodu. Kljub temu, da sem v višjem nadstropju, sem kmalu zunaj; stopnišče, ki je bilo le trenutek nazaj polno čakajočih ljudi, se v hipu izprazni, jaz pa poslušam odmev svojih korakov, ko drvim iz stavbe.
Ustavim se na ulici in premišljujem, kam naj odidem. Naenkrat pred menoj stoji Tuk, ki me vabi na neko žurko. Ker nekaj zamencam, se zmeniva za kavo, zato odideva do najbližje gostilne. Sedeva za prosto mizo in se začneva pogovarjat in v hipu mi pade na pamet, da ga moram vprašat nekaj, kar si bom zunaj lahko potrdil – zavem se, da sanjam. Ostrina vida se mi poveča; presedem se na stolu in premišljujem, kaj naj ga vprašam, pri tem pa mu ne povem (in ne želim izdati), da sanjam. Vprašam ga po njegovih načrtih, on pa začne z "Emm, emm, emm..."
Budilka...

Ugasnem jo in obležim v postelji; premišljujem o najinem pogovoru in o stvareh, ki so se mi dogajale pred tem, a se jih ne spomnim. Počasi pa ena po ena prikapljajo nazaj v moj spomin.
Tole zapišem in ob 4:27 nazaj spat...

6:37
Pri babici v Slovenj Gradcu. Odidem proti stranišču, ki stoji zunaj, na meji s sosedovo parcelo. Spet pride do eksplozije. Izpraznim se, da školjka komaj pogoltne. Potem se vrnem nazaj v stanovanje, moja oblačila so umazana. Med tem, ko se preoblačim, prideta starša, nato pa skupaj odidemo.
Z gospodično sem v nekakšnem hotelu, zraven so sošolci iz OŠ. Izgleda, da imamo nekakšno srečanje (mogoče obletnico?). Pogovarjamo se o skupnih doživetjih, pripovedujemo si o stvareh, ki so se nam zgodile. Nato z gospodično odideva v sobo.
Pridem v Mislinjo. Vse je zasneženo, zato med vožnjo po avtobusni postaji (?!?) izgubim kontrolo nad avtomobilom, zaradi česar pride do prometne nesreče. Avtomobili so naloženi na kup, spodaj sedi skupina ljudi, ki čakajo na pomoč. Ker z avtom pristanem na vrhu ostalih avtomobilov, sprožim plaz, ko lezem ven. Sneg se vsuje na skupino spodaj; mislim, da proti njim zdrsne tudi en avto. Ena od deklet je pri tem poškodovana. Ko pokaže roko, vidim, da je ta popolnoma modro-rdeča in pod nohti opazim prelivajočo se kri. Hudo mi je zaradi tega. Stvari se še dodatno zapletejo, ko ljudje od mene zahtevajo odškodnino. Takrat od nekod pride Janč, ki kot zavarovalniški agent oceni škodo in pove, da bo stroške krila zavarovalnica.
Ena scena s Focom – daje vtis, da je gay; preveč je bližine, stiskov, dotikov in objemov. Povem mu, da naj odneha in on čez čas (ko mu stotič razložim, da mi je neugodno), užaljeno odide.
Še en zaplet. Odidem po pištolo in nekoga iščem. V avtu jo napnem, ko hočem izstrelit testni strel, se nekaj zaplete. Izpraznim šaržer in ugotovim, da je bil prvi naboj pokvarjen (še dobro, da nisem dobil krogle v glavo... ).