[Smiley] DeLiRiJi (1)

[Saso]

[Sobota, 26.05.2007]
Spet FA

0:23
Zbudim se, nekaj ni vredu. Razgledam se po sobi in v hipu, ko pogledam proti gospodični, jo nevidna sila dvigne kot peresce in jo vrže na zgornji rob vrat. Obleži kot nezavestna in naenkrat začne izgubljat ravnotežje; izgleda, kot da bo padla dol. Odženem se iz postelje in jo poskušam ulovit; potem se še enkrat prebudim.
Stojim sredi sobe, ni mi jasno, kaj se je pravkar zgodilo. Nekaj minut mine, preden se zavem, da sem se pravkar prebudil iz FA, moj odskok pa je tudi gospodično nekako zmotil – nemirno se obrača naokoli in stoka. Ko se mi srce pomiri, se ponovno uležem in zaspim nazaj...

[Saso]

[02.06.2007]
Prehod v Koštabono

9:38
Zima, ulica med stanovanjskimi hišami. Z gospodično se peljeva skozi, ko naenkrat nekaj šine mimo naju - dvojna cisterna kar brez luči pelje vzvratno, skoraj naju zadene. Začudeno gledava za njim in vidiva, ko ga začne zanašat in naenkrat se obrne na eno od hiš.
Voznik se zbaše ven in ves omotičen odide do ene od hiš, kjer zaprosi za pomoč. Med tem, ko se pogovarja s stanovalci, se midva na hitro pobereva mimo prekucnjenega tovornjaka.
Prideva do nekakšne kapele na sredini ene od ulic. Med tem, ko jo raziskujeva, se mi naenkrat spremeni vizualno zaznavanje – slika postane bolj barvita in bolj jasna. Potegne mi, da sanjam! Premišljujem o tem, kaj je že sprožilo zavestnost, a mi nič takega ne pade na pamet. Pogledam v dlan in začnem štet prste. Teh je seveda enkrat več, drugič manj in ob štetju se krasno zabavam... Gospodični, ki hodi ob meni in se mi čudi, povem, da sanjam in jo vprašam, kaj bi rada počela. Omeni seks, a ji povem, da ne bo imela nič od njega... Potem začnem premišljevat, kaj naj počnem med tem, ko se ravno zavedam, da sanjam. Nič pametnega mi ne pade na pamet, zato se odločim, da bi šel v Koštabono. Stojim pred nekakšnimi poslikanimi vratci; primem kljuko in si zaželim, da bi bila na drugi strani Koštabona. Ko odprem vratca in pokukam skozi, je na drugi strani res obala; nekakšni bazeni, na vrhu nekaj malega snega; prepričan sem, da so napolnjeni s slano vodo.
Stopiva na drugo stran in narediva nekaj korakov po ulici. Nasproti nama pride skupina ljudi s psom (rjav zlati prinašalec). Pozdravimo se in skupaj nekam odidemo. Med potjo se spet lotim preštevanja prstov in nekdo se mojemu početju pošteno čudi.
Z gospodično se znajdeva sredi ogromnega travnika. Posamezni kosi so posejani z visokimi, zelenimi stebli (žito ali koruza?), midva pa med gredami porivava voziček (spominja me na službenega... ). Ko prideva do nekod, kjer imava parkiran avto, se spraviva noter, gospodična voz pusti kar na travniku. Okregam jo, da se tako ne počne, ker je voz označen in bo kdo imel zaradi naju probleme. Mislim, da potem spraviva voz v avto, nato pa poskušava vzvratno zapeljat proti vrhu strmega klanca med gredami. Uspe nama nekaj metrov, nato pa avto obstoji in koplje na mestu na namočeni travi, potem pa začne drset nazaj proti dolini...

Potem sem se zbudil...

[Saso]

[Torek, 05.06.2007]
Še en FA

1:04
Prebudim se. V sobi je polmrak, ko pogledam proti stropu. Opazim nekakšno črno liso okoli in okoli sobe; kot bi bil vse naokrog napeljan črn pas, širok približno 1.5 cm. Vsedem se na posteljo in gledam nenavaden rob, ki se začne pred mojimi očmi razvijat, a še vedno visi na stropu. Zvije se do cevi, na kateri obvisi in občutek imam, da ga moram pognat naprej. Zaslišim nekakšen šum in ko pogledam v smeri zvoka, opazim na tleh črno mačko, ki gleda proti pasu.
Potem se spet prebudim. Zagrabim baterijo in posvetim po sobi – ne o robu in ne o mački ni sledu. Tole zapišem in ob 1:26 nazaj spat...

[Saso]

[Nedelja, 17.06.2007]
Kje sem?

Zbudim se okoli 2:30, opravim en mali krog, ob 2:43 vzamem 2 BD, nato pa nazaj spat...

8:29
Ura je 4:00 proč, ko mi končno uspe zaspat. In potem se spet zbudim. V sobi je tema, ko se razgledujem naokrog. Čudno se počutim od teh tabletk; premišljujem, kaj se dogaja. Vzamem škatlico in jih razsujem po tleh, ogledujem si jih in presenečeno ugotovim, da niso take, kot bi morale biti (zeleno-bele), ampak so nekatere rdeče-bele, druge rdeče-prozorne, spet tretje modro-prozorne, v njih pa je nekakšen bel prašek. Počutim se kot zadet, razmišljam, ali je v njih kakšna droga.
Med mojim analiziranjem se predrami gospodična. Zlezem na posteljo in se nagnem nad njo, ona pa pogleda mimo mene in zavpije. Izraz na njenem obrazu izraža blazen strah.
Spet se prebudim. Pogledam proti njej, gospodična spi. Zunaj (na hodniku) zaslišim nekakšne zvoke in odidem pogledat, kaj se dogaja. Ko stopim ven, opazim ogromnega nemškega ovčarja, ki na hrbtu nosi ptička; oddaljujeta se proti eni od sob. Kje, za vraga, sem?!? Okolje mi ni poznano in naenkrat mi potegne, da sanjam! Pomislim, da bi moral stabilizirat okolico in začnem se razgledovat naokrog.
Barve v prostoru so preveč vsakdanje in običajne; ko pogledam proti oknu, me zmanjka.
Znajdem se v Velenju (?). Pepa, Čas, Fifi; pogrešam Simono. Povejo mi, da z njo nekaj ni vredu in da je na zdravljenju. Ko sprašujem, kaj se je zgodilo, Fifi odide iz sobe, Čas pa mi razloži, da je poskušala prekinit nosečnost in se poškodovat in da so jo odpeljali...

[Saso]

[Ponedeljek, 25.06.2007]
Skrivni arhiv

Zbudim se nekaj minut čez 4. Enega skadim, skočim na WC, ob 4:33 vzamem 2 BD, nato nazaj spat...

9:32
S starši gremo na bratov maturantski ples? Mislim, da jim naredim neko sramoto, ker pridem tja čisto neprimerno oblečen. Nekaj se skregamo, zato odidem.
Po poti mi klikne, da sanjam! Pogledam v roko in preštejem prste – pet. Slika je popolnoma jasna, zavedanje neobičajno intenzivno. Grem proti neki hiši in med tem me začnejo mučit noge – vedno težje se premikam. Spomnim se, da sanjsko gibanje ni hoja in nekaj časa traja, da mi uspe premaknit telo; ko ugotovim, kako, se gibam povsem brez napora.
Pridem do hiše, kjer srečam eno žensko. Nekaj se pogovarjava, nato me nekam odpelje. Prostor izgleda kot nekakšna knjižnica ali arhiv; ko hočeva vstopit pri vhodu, opaziva, da je nekdo noter, zato mi svetuje, da greva po bližnjici. Odideva za hišo in sopotnica v trenutku izgine skozi steno. Za trenutek postojim in potipam steno; občutim trdnost in hlad, nato pa potisnem skozi roko in le hip za tem se znajdem v temačnem hodniku. Malo pred seboj jo spet opazim – ravno izgine za ovinkom. Odidem za njo in znajdem se v zaprašenem arhivu. Povsod naokrog so police, prenatrpane s knjigami, mapami in fascikli in ona nekaj prinese do mene. V roke mi da neko mapo z oznako Zaupno. Odprem jo in jo začnem prelistavat; noter so neki dokumenti; čeprav mi besedilo sprva rahlo poplesuje, mi uspe prebrat, da gre za nekakšne bilance KAD-a in SOD-a. Na hitro preletim še ostalo gradivo, potem pa zaslišim neke glasove zunaj. Pogledam skozi majhno okence in vidim velik, črn avto, iz katerega skočijo štirje moški. Oblečeni so v črne obleke, njihove oči skrivajo temna sončna očala; oboroženi so. Takoj vem, da prihajajo pome. Ko se ozrem naokrog, opazim, da je moja spremljevalka izginila. Dobro; torej bom sam opravil z njimi. Odpravim se iz arhiva in jih srečam na hodniku. S pištolami, uperjenimi vame, mi vpijejo, naj se predam in res dvignem roke pravokotno na telo, med tem pa si predstavljam, kako se dvigujem. Res mi uspe zalebdeti in skozi strop se dvignem v zgornje nadstropje ter skočim skozi okno in odletim. Nekaj časa še slišim krike, naj me nekdo ustavi, a sem kmalu predaleč.
Pristanem na obljudenem mestu; ko gledam naokrog, med ljudmi opazim svojo drago. Povem ji, da sanjam in nasmehne se mi. Premišljevat začnem, če je sploh kdo od teh ljudi pravi, ali gre le za projekcije, zato jih poskušam videt – vanje usmerjam mezinček in nameravam videt njihovo energijo. Ko jih ciljam enega za drugim, vidim le začudenje na njihovih obrazih, sicer pa se ne spreminjajo – projekcije. Naenkrat pa podoba nekoga zamigeta in kmalu zatem spet zaslišim znane glasove - agenti! Preden jim spet pobegnem, naročim gospodični, naj me zbudi, nato se poženem v tek.
Le nekaj trenutkov zatem začutim stresanje in hip zatem se znajdem v drugih sanjah – uspelo ji je.

[Saso]

[Sreda, 27.06.2007]
Ključek Usode (Po predlogi Stephena Kinga )

Zbudil ob 0:43. Spet klasično – enega skadim, skočim na WC, ob 0:56 vzamem 2 BD, potem pa nazaj spat. (Yeah, right...)
Nikakor zaspat... Ves čas se mi zdi, kot da zunaj ful piha in dežuje, enkrat okoli druge, ko pogledam proti delno odprtim balkonskim vratom, imam občutek, da v sobo letijo nekakšni roza, vijolični in oranžni "konfetki". Nekaj čez dve zaspim nazaj, nakar...

3:20
Zbudim se iz precej težkih sanj. Obrnem se proti gospodični, ki se ravno preteguje in jo poljubim, med tem pa se mi zazdi, da sem slišal neko glasbo. Prisluhnem in res jo še enkrat slišim; zveni kot Return To Innocence. Stegnem se proti telefonu in ko ga primem v roko, zaslišim globok, hreščeč, moški glas, ki (po mojem) v latinščini spregovori tri, mogoče štiri besede, nato pa utihne skupaj z glasbo. Telefon imam v roki, hočem preverit, kaj se dogaja. Ko ga odprem, čez cel zaslon moja slika, ko sem imel še kratke lase, ki se nekako pači , preko nje pa sem in tja švigajo nekakšni rdeči in rumeni laski (kot nekakšne nitke). Stiskam vse mogoče tipke, da bi ga izklopil, a nič ne prime. No, naenkrat slika izgine in tišino spet zapolni tisti neprijeten, hreščeč glas, ki v istem jeziku popolnoma razločno spregovori še tri besede (zveni kot »ariana ... arestoku«?), potem pa se spet prebudim.

Mravljinci po telesu; nekaj časa buljim v temo in premišljujem, ali sem zares buden, ali pa še vedno sanjam. Spomnim se, da sem že včeraj med službo dvakrat slišal nekakšno glasbo, zvenela je kot Loreena McKennitt. (No, ja; drugič jo je slišal tudi sodelavec, od kod prihaja, pa nama ni uspelo ugotovit... ). Enega skadim, ugasnem budilko in ob 3:37 nazaj spat (če bo tokrat uspelo... )...

7:11
Zaspim nazaj in kmalu spet zaslišim nekakšen latinski chant.
Znajdem se v nekem mestecu, pripravljamo se na nekakšno slovesnost - svečano smo oblečeni, s prijatelji se dobimo v kafiču, od koder nameravamo iti na proslavo. Pogovarjamo se in med tem nekdo predlaga, da gremo do stare, opuščene prikolice, kjer naj bi prebival nek skrivnosten možakar. Nekaj se nas res poda na pot in kmalu pridemo do opuščene posesti. Priplazimo se do hiše in pokukamo v delavnico - nikjer ni nikogar. Opogumljeni vstopimo in se začnemo radovedno razgledovat naokrog, naenkrat pa nas preseneti hreščeč glas za nami. Ko se ozrem, vidim starejšega, zanemarjenega možakarja v umazanem delovnem kombinezonu. Neobrit je in ko se zareži, opazim, da mu manjka nekaj zob. Kot pojava je precej neprijeten, zato se nelagodno spogledamo in premišljujemo, kako naj se izmažemo iz nastale situacije. Ker stoji ravno pri izhodu, nimamo druge, kot iti mimo njega, ko pa se mu približamo, nas izzove z nekakšno igro - pred nami iztegne dlan, na kateri so trije ključki. Pravi nam, naj si izberemo vsak svojega, češ, da gre za ključke usode. Vzamem ključek, potem pa me začne nekaj kibicat, če ne bi raje zamenjal. Na njegovi dlani so spet trije ključki in nikakor se ne morem odločit. Ko ga končno izberem in ga vzamem, se ključek v moji roki spremeni v košček nekakšne kovine nenavadne oblike, čudni starec pa izgine v glasnem krohotu.
Nekoliko mešanih občutkov se vrnemo v mesto, kjer se v lokalčku spet srečamo z ostalimi prijatelji. Flirtam s prijateljico, ko vstopi moj bratec. Opoteka se in videt je, da je pošteno nalit. Začne nam nekaj težit in precej časa mine, da ga pomirim in pospremim ven, a ljudje zaradi njegovih burk postanejo nervozni in začnejo odhajat. Počasi se vsi poberemo.
Sprehajamo se po mestu, spremlja nas močan naliv. Povsod so ogromne luže, po katerih razigrano skačemo. Ustavimo se pred prehodom za pešce in čakamo na zeleno. Ta se kmalu prižge, zato se odpravimo naprej. Naenkrat opazim, da se pravokotno proti nam nevarno hitro približuje trola. Ne uspe mu ustavit na rdeči luči, zato drsi proti nam. Voznik poskuša nekaj manevrirat in avtobus se naenkrat prekucne, le hip za tem pa ga začne prehitevat zadnji del. Ko me zadene, čutim najprej pritisk na noge, počasi se dviguje proti pasu, prsim, glavi. Potem občutim močan stisk prsnega koša, nato tema, nekoliko kasneje pogled na nesrečo od zgoraj. Preden se prebudim, spet zaslišim tiste latinske besede…

Zaspim nazaj, nato...

Znajdem se v nekakšni pekarski vojni - dve družini, ki imata vsaka svojo slaščičarno; v eni sem jaz sin, v drugi pa imajo hčerko, s katero sva si všeč. Najina ljubezen je itak prepovedan sad, ker imajo najini starši ta vražji konflikt zaradi slaščic.
No, v končni fazi se spoprijateljijo in zgodba dobi srečen epilog.
Potem pa še en čisto družinski hec, z gospodično se nekje sprehajava in veselo kadiva. Ko greva mimo domače hiše, opazim, da preko žive meje sloni foter, ki se prav tako zelha in takrat pade dilema, ali ve, da kadim ali ne.

[Saso]

[Četrtek, 02.08.2007]
Igra

6:30
Znajdem se v nenavadnem mestu. Ko se sprehajam naokoli in opazujem visoke zgradbe, ki izgledajo animirano, mi potegne, da sem v nekakšni igri. Nasproti mi pride ženska, ki mi je poznana, a ne vem, kam naj jo dam. Ko se srečava, me prijazno pozdravi in mi na hitro razkaže nenavadne svet ter mi na hitro razloži nekaj osnovnih pravil, nato pa izgine preko strehe.
Pove, da ima vsak igralec svojo sobo (stanovanje), v katerem si nabira moči. Prav tako razloži, da so po mestu (in pri igralcih) skriti nekakšni magični predmeti, ki ti lahko zelo olajšajo bivanje, če jih pravilno uporabljaš, lahko pa zaradi njih propadeš.
Ko izgine, se odpravim proti bližnji zgradbi in poiščem svojo sobo. Vzpenjam se po stopnišču in gledam napise na vratih. Po poti srečam nekaj ljudi; eni klepetajo, drugi prihajajo ali odhajajo na kakšno misijo.
Ko pridem do svoje sobe, ugotovim, da gre za pravo stanovanje. Prostorno je in lepo urejeno; ko odpiram omaro za omaro, ugotovim, da sem dobil več, kot je ženska omenjala. Mislim, da najdem nek listek z navodili in ko se namestim in spočijem, se odpravim na lov za prvim predmetom.
Pridem v nekakšno čakalnico. Nikjer ni žive duše, zato se razgledujem naokoli. Na tleh opazim kovanec in ko se sklonim, da bi ga pobral, opazim, da jih je povsod polno. Ko jih začnem pobirat, v sobo priteče še nekdo in začne se tekma, kdo jih bo nabral več. Sicer me premaga, a jo kljub temu dobro odnesem – naberem za 29.000 enot kovancev, poleg tega pa najdem še dva objekta moči – nenavaden žeton in nekakšno ključavnico. Na žalost pa mi tekmec pred nosom izmakne čarobni kovanec, s katerim lahko delaš (podvajaš, množiš) denar.
Čez čas, ko mi poide zaloga denarja, se odpravim do soigralca, ki je našel čarobni kovanec. Ko pridem do njegovega stanovanja, ugotovim, da se možakar ''razpada''. Pove mi, da je zlorabil kovanec in da je to kazen, ki ga je doletela. V zameno za nek drug predmet mi da kovanec in ker sem brez ficka, seveda z veseljem zamenjam.
Odidem in že po poti proti izhodu v nekakšno peresnico vtaknem kovanček, ki sem ga pred tem našel na tleh in čarobni kovanec. Ko peresnico potresem, začne v njej žvenketati in ko jo odprem, z navdušenjem ugotovim, da so se kovanci namnožili. Ponovno jo zaprem in jo veselo stresam naprej in peresnica postaja vse težja in težja. Naenkrat pa žvenketanje utihne in ko peresnico spet odprem, ugotovim, da se je vse, kar je bilo v njej, zaradi smeti v njej, spremenilo v papir.
Spet ostanem brez vsega, zato se odločim, da bom zapustil igro. Sedem v avto in se odpeljem proti nekemu hribu, na vrhu katerega naj bi bil izhod…

Potem sem se prebudil in le hip zatem zaspal nazaj…

Znajdem se pri babici. Z enim dekletom sediva v dnevni sobi in se spravljava k stvari. Ona začne nekaj cincat, zato se dogovoriva, da bova počakala do doma. Le hip kasneje v sobo uleti cela skupina ljudi in pošepnem ji, da sva se dobro odločila.
Čez čas, ko gosti odidejo, ostanemo sami (babi, teta in bratranec, gospodična in jaz). Sedimo v kuhinji in se pogovarjamo in teta nekaj zafrkava na temo poroke in otrok. Skregamo se in ko jim zabrusim, da o otrocih ne premišljujem, se babi prelomi (kot jaz na poti na absolventa ) in mislimo že, da jo je zadela kap. Kmalu si opomore in se usede na stol; videti je obupana.
Ko se strasti pomirijo, se pogovarjamo o nekih filmih in debata teče o Jessici Alba.

Potem zapoje budilka…

[Saso]

[Ponedeljek, 20.08.2007]
Prekinjeno zavedanje

Zbudil ob 3:43. Ob 3:56 vzamem 2 BD, nato nazaj spat...

6:30
Sedim v pisarni v službi in nekaj delam. Naenkrat me prevzame nenavaden občutek; za trenutek mi pobere sliko in zmrazi me. Začnem se spraševat, kako sem prišel sem in zazdi se mi, da so mogoče sanje. Odločim se, da bom naredil RC – zazrem se v dlan in začnem šteti prste. Prvič jih je pet... Štejem še enkrat – spet pet. Za trenutek pogledam vstran in nato spet v dlan – tokrat vidim le štiri prste, a me zmoti trkanje na vrata pisarne. Uleti Domen, ki povabi na kavo. Obvezno! Pogledam na digitalno uro, ki kaže 8:20. Zaklenem računalnik in odidem za njim.
Greva skozi hodnik in po tleh je položen linolej. Čudim se, kdaj so zamenjali marmorne plošče s tem sranjem, a mi Domen pobegne po stopnicah, zato odidem za njim. Nekaj nadstropij višje zapneva v gnečo in se pridruživa skupini ljudi, ki gre po tekočih stopnicah. Domen se zrine po nekem zoženem delu, jaz pa grem po širšem z ostalimi in stopnice me namesto dol zapeljejo nekam gor. Še enkrat se spravim na nasprotne stopnice in kmalu sem tudi jaz v avli.
Odidem iz stavbe, pri semaforju naletim na Domna. Začnem mu pripovedovat o nenavadnih okoliščinah in ker se med tem prižge zelena luč, odidem s skupino naprej. Ko pogledam proti Domnu, ugotovim, da je on šel na drugo stran, na semaforju pa se je že prižgala rdeča luč. Na srečo se mi snamejo čevlji in po gladkem rdečem asfaltu oddrsim kot z drsalkami.
Na drugi strani gledam, kje sem izgubil Domna in naenkrat se mi scena zamenja.
Znajdem se doma. Noč je, z gospodično sva v postelji. Slišim zvoke iz hodnika in ko grem pogledat, kaj se dogaja, naletim na brata. Pove, da je dobil nov računalnik in me povabi, naj ga pridem pogledat. Res uletim v njegovo sobo in se kar ne morem načudit vesoljski postaji, ki jo ima vgrajeno v mizo. Med tem mi pove, da ga bo lahko šele jutri prižgal, ker za delovanje potrebuje nekakšen kristal, ki ga vtakne vanj. Med tem v sobo uleti oče in naju nažene spat, potem pa me pospremi do moje sobe. Ko prideva noter, se gospodična predrami in pozdravi očeta. Zaradi neke neumnosti postanem ljubosumen in ta užaljeno odide...
Scena se spet zamenja in znajdem se v šoli. Pridem v predavalnico in se usedem poleg Domanjkota. Nekaj se začneva pogovarjat, posodi mi zapiske, ker sem šprical prvo (uvodno) uro. Med tem, ko prepisujem, pride v razred profesor, ki začne s predavanjem. V zvezku kmalu naredim zmedo, ker mi nekaj strani manjka, zato premišljujem, ali naj liste iztrgam ali jih le preštevilčim...

Potem budilka...

[Saso]

[Torek, 04.09.2007]
Nočne zgodbe

2:37
Stojim ob cesti in gledam ozko potko, ki se spušča v temo. Na desni je ogromen travnik; osvetljuje ga polna luna, ki mu daje precej grozečo podobo.
Odidem po potki; izvedel sem, da naj bi se na tem mestu zbirali volkodlaki in zgodbo imam namen raziskat. Ko pridem v globel, prispem do slabo osvetlenega tunela, nekakšnega prehoda. Stojim sredi tunela in čakam, kaj se bo zgodilo. Takrat plane proti meni ogromna, temna postava. Vem, da ni človeška. Vem tudi, da je prehitra, zato obstojim kot vkopan. Ko že začutim smrdljivo sapo na svojem obrazu, se iz teme požene še ena senca, ki mojega napadalca prestreže, tik preden me ta doseže. Zbije ga v zraku in odkotalita se nekam v senco.
Stopim bližje in na tleh pred seboj vidim človeka; ves je oklan in z zlomljenim vratom, njegove oči prazno bolščijo vame. Ko se obrnem okrog, opazim še enega moškega. Ta pristopi do negibnega telesa in mu na ustnice namaže nekaj kapljic krvi in le hip zatem se prej ležeče telo pred mojimi očmi začne celit, vrat se postavi nazaj na svoje mesto in možakar vstane. Opraviči se, češ, da ni vedel, kdo sem, nato oba odideta.
S srečanjem sem nekako zadovoljen – videl sem jih in po soočenju ostal živ, da lahko povem zgodbo.
Ko se vračam nazaj proti cesti, med potjo srečam nekoga – izkaže se, da je pustolovec, ki preverja isto zgodbo, kot sem jo jaz. Vpraša me, ali je res in povem mu, da se jih iz mesta, kjer sva, včasih lahko vidi. Ko možakar odide po potki, se ozrem proti grmu na robu travnika, kjer vidim krdelo, ki se ravno preriva za hrano. Eden se dvigne in zatuli v luno, jaz pa se obrnem in počasi odidem.

Ob 3:15 grem nazaj spat...

5:29
Smo v neki poslovni stavbi. Med ljudmi vlada panika – nekaj se dogaja. S skupino nadrejenih hodim po zgornjem nadstropju, kjer pregledujemo pisarne. Nikjer ni žive duše, ljudje so na varnem.
Naenkrat zaslišimo blazen trušč v pritličju in kae mimo polžastih stopnic se poženem v globino. V trenutku, ko pristanem, poči silovita eksplozija in ljudem, ki so spodaj, naročim, naj zbežijo. Ti se hitro razkropijo na vse strani in v naslednjem trenutku se prah poleže in sredi nastalega kaosa stoji možakar v nekakšnem super-herojskem kostimu. Ko me vidi, se požene proti meni in pobegnem mu, tik preden me zagrabi. Poženem se po stopnicah in preskakujoč po dve, tri, kmalu dosežem zgornje nadstropje. Tečem za življenje in po poti naletim na sodelavca. Rečem mu, naj se skrije pod posteljo v sobi in ko je na varnem, se še jaz poženem nanjo in na drugi strani (ob steni) odkotalim dol. Ko pristanem poleg njega, vidim, da ga je popadel histeričen smeh. Poskušam ga pomirit in mu dopovedat, da se mu bo slabo pisalo, če ga odkrije in v naslednjem trenutku ga močna roka odločno izvleče izpod postelje in kot lutko iz cunj zabriše skozi okno.
Ko napadalec zapusti sobo, se priplazim izpod postelje in planem za njim. Vem, da bo še naprej pobijal, če ne ukrenem nečesa. Stečem na hodnik in ga opozorim nase. Ko me opazi, se poženem proti pisarni in na teraso, kjer se potuhnem. Možakar plane ven. Naglo ga pograbim in njegovo težo ter zalet izkoristim zato, da ga pahnem čez teraso. Ko začne padat, zavpije, da se bo vrnil, nato pa izgine v siloviti eksploziji, ki me zaslepi...

Scena se zamejna.

Noč je. Zbudi me škrabljanje dežja po okenski šipi in močno zavijanje vetra. Ko se za silo predramim, vidim drago, ki hiti zapirat okna. Vstanem in ji pomagam; zadnji hip zapreva vratana teraso, preden se vanje upre močan sunek vetra in jih vboči navznoter. Šokirano gledam ven, kaj se dogaja in naenkrat vidim soseda, ki v močnem vetru pripelje neko žival ven na sprehod. Sunek vetra, ki odpre vrata najine sobe, mu iztrga povodec in hip zatem v vrata nekaj prileti. Ko pogledam, kaj je, opazim na šipo prilimanega močerada, oblečenega v nekakšen plašček.
Med tem gospodična zavrešči in ko pogledam, kaj se dogaja, vidim, da so sobo zasula kot frnikule velika zrna toče. Skočim do vrat in jih hitro zaprem, potem pa spustim ruleto. Ko opravim, se ozrem po sobi in pogledam razdejanje, ki ga je naredilo nenadno neurje. Povsod so papirji, ki jih je razpihal veter iz mize in zaradi dežja in toče je vse mokro.
V hipu divjanje zunaj utihne.
Previdno dvignem ruleto in presenečeno ugotovim, da je neurje popolnoma prenehalo. Drago pregovorim, da greva pogledat, kaj se je dogajalo okrog in res se odpraviva ven. Srečava soseda, ki ves paničen išče svojega ljubljenčka močerada in mu zamolčiva njegovo bližnje srečanje z najino šipo. Ko hodiva okrog, mi naenkrat potegne, da nisva več v Gameljnah. Okolje me spominja na Mislinjo in nekaj ni povsem vredu. Pogledam v dlan in ko nekaj časa osredotočam pogled in štejem prste, ugotovim, da so ti le štirje in da so nekako zakrneli. SANJAM! Med tem, ko hodiva naprej, postane draga utrujena in začne nekaj stokat, da ne more več. Za hip pomislim, kaj naj naredim in kmalu mi potegne, da itak sanjam! Odločim se, da bom poletel in jo odnesel nazaj domov. Primem jo okoli pasu in ji naročim, naj da roko okoli mojega ramena in se močno drži, ker bom poskusil letet. Nekaj se namuzne, a me vseeno objame. Še enkrat pogledam v dlan, da se prepričam, če res sanjam. Prstov je najprej pet, potem pa eden pred mojimi očmi splahni. To je to! Pomislim, da bom zdaj skupaj z drago odletel. Za trenutek zaprem oči, napnem mišice v nogah in se odženem v zrak. Znajdeva se nekaj metrov v zraku; neslišno drsiva naprej, naenkrat pa ugotovim, da je gravitacije preveč, zato morava pristat. Ko se dotakneva tal in se ravno hočem spet odgnat, nad bloki nekoliko vstran opazim žensko, ki prav tako drsi skozi zrak (z zelo dolgimi skoki) in takrat vsa stvar okoli letenja izgubi svoj čar (pomislim, le kako lahko tudi ona leti...?!? ).
Namesto tega se odločim, da naju bom odvrtel domov. Spet pogledam dlan, spet naštejem štiri prste. Gospodični naročim, naj zamiži, potem pa zaprem oči tudi sam, si v mislih rečem Domov? ter začnem z vrtenjem.
Ko odprem oči, sva res v neki sobi. Čeprav se mi ne zdi poznana, je občutek kar domač. Sedeva za mizo in se začneva pogovarjat o stvareh, ki so se pravkar zgodile in naenkrat zaslišiva trkanje po vratih. Odidem pogledat, kaj se dogaja in ko pridem bližje, zaslišim glasove na hodniku. Rahlo odprem vrata in pokukam ven in ker mi obrazi, ki jih vidim, niso všeč (pred vrati stoji skupina mož, ki izgledajo kot klošarji in spreleti me resnično slab občutek), poskušam vrata na hitro zapret nazaj. Eden od neprijetnih obiskovalcev me preseneti in zatakne nogo med vrata, nato pa jih tako silovito odrine, da skoraj padem. Že naslednji trenutek je skupinica noter in razkropijo se po stanovanju. Njihov šef pajdašema pokaže proti gospodični in ta brez besed stopita do nje ter jo odvedeta v sosednjo sobo. Kljub temu, da sem prestrašen, zberem pogum in gazdi zagrozim, da so to moje sanje (za vsak primer spet preštejem prste – štirje povsem izkrivljeni) in da jih bom nasuval v rit, da se bo kar prašilo za njimi, če se je samo dotaknejo. Možakar se zasmeji in mi pove, da bi se rad le pogovoril z menoj, zato se za silo pomirim in sedem. Ko že začne govorit, izkoristim priliko, ko ne gleda in planem proti sosednji sobi. Čeprav bi me lahko ustavil, me pusti, da grem. Ko pridem tja, opazim, da gospodična spi, nekaj pajdašev pa sedi na tleh in se šepetaje pogovarja, zato se pomirjen vrnem k šefu.
Ta mi začne pripovedovat o nekem umoru in ko zaključi svojo pripoved, vstane in pokliče svoje ljudi, ki tiho zapustijo stanovanje. Za trenutek obstoji med vrati in me pogleda. V tistem hipu doživim vizijo umora – moškega (napadalca) ne vidim dobro, ker se drži v senci, vidim pa žensko srednje dolgih, rjavih las, ki zlomljena leži na tleh. Usta ima rahlo priprta, oči pa široko odprte in zenice razširjene. Ob pogledu v njene steklene oči me zmrazi po vsem telesu in vizija se konča. Ko pridem k sebi, je stanovanje spet prazno.
Odidem do spalnice in prebudim drago; z nekom bi se rad o tem pogovoril. Ko se vrneva v dnevno sobo, med vrati naletiva na nekoga, ki pravi, da je bila tole res srhljiva zgodba in da bo za konec prejel še pošto od Mateje. Rečem si, da bi ta napoved res bila pika na »i« in ko model sede za prenosnik, naenkrat prebledi in računalnik obrne proti nama. Pojavi se animacija, v kateri neka ženska (Incredigirl) reši nek primer in v zaključni sekvenci izgine. Začutim, da je sporočilo res od Mateje in spreleti me po vsem telesu.

Potem se prebudim. Še vedno sem mravljinčast in po glavi mi vrši. Če to ni bila nora noč...!

Ob 6:42 še enkrat ležem nazaj in potonem v spanec brez sanj...

[Saso]

[Torek, 18.09.2007]
Big Brother

23:44
Ležim v postelji in gledam v temo. Zdi se mi, da sence poplesujejo bolj, kot je to možno glede na jakost svetlobe in premišljevat začnem, ali mogoče že sanjam. Glavo obrnem proti kotu sobe, kjer v popolni temi opazim nekakšno migetanje. Zagotovo sanjam!

Potem se prebudim... Odidem na WC, pojem skodelico juhe; ob 0:07 vzamem 2 BD, nato nazaj spat...

6:30
S skupino ljudi smo zaprti v manjši koči sredi gozda. Igramo se igro po principu Big Brother-ja – nekdo nas nadzira in nam daje naloge; če jih uspešno rešimo, smo nagrajeni, sicer nekoga pošljejo domov...
Vse živo se dogaja in ko enkrat pride do zapleta, se žrtvujem, da namesto nove prijateljice pošljejo domov mene.
Ko odhajam, se vračam skozi gozd. Po poti najdem zapuščenega volčjega mladiča, ki ga posvojim in vzamem s seboj.
Od dolge hoje sem utrujen, zato po tleh raztegnem deko, na kateri se nameravam odpočit. Med tem, ko počivam in gledam razigranega volčiča, ki neutrtudno skače sem in tja, prideta mimo dve prijateljici, ki ob pogledu na mojega ljubljenčka panično pobegneta.

[Saso]

[Četrtek, 27.09.2007]
Kje se začne Resničnost?

Zbudil ob 0:38. Kljub temu, da sem imel precej intenzivne sanje, je spomin nanje zbledel nekaj sekund po bujenju. Enega skadim, ob 0:53 vzamem 2 BD, nato pa nazaj spat...

2:23
Začetka se ne spomnim čisto dobro; mislim, da se prebudim in v roke vzamem telefon, sa bi pogledal, koliko je ura. Nekaj ni prav – telefona ni na nočni omarici, ki stoji poleg narobe obrnjene postelje. Med tem, ko se obračam okoli in tipam, kam sem ga vtaknil, prebudim gospodično. Ko ji na hitro razložim, zakaj rogovilim naokrog, se mi pridruži pri iskanju in kmalu ga najdeva med rjuhami. Ko ga odprem, vidim, da je zaslon razlit, telefon pa polomljen. Čudim se, kaj, za vraga, se je zgodilo, in že premišljujem, da bom v službi moral zaprosit za zamenjavo. Draga odide na stranišče in ko se vrne, jaz ravno sestavim nekakšno ohišje, ki telefon za nekajkrat poveča.
Takrat zaslišim glasbo. Premišljujem, od kod prihaja in med tem se komad zaključi, gospodična pa spet odide iz sobe. Ko se vrne, igra drug komad in okregam jo, kaj se gre, da sredi noči dela tak hrup; zbudila bo lastnike. Kmalu res zaslišiva glasove na hodniku in na vrata potrka Zoran. Pravi, da mora govorit z nama in naju prosi, če lahko greva z njim. Pridemo v kuhinjo in ko sedeva, začne z zadrego govorit o tem, da je dobil pomemben posel in da bo v roku šestih mesecev potreboval najino sobo za... delavnico, skladišče,...?
Da bi prekinil nastalo tišino, mu čestitam za posel, potem pa mu rečem, da ni problema. Med tem, ko se obrnem proti dragi in ugotovim, da problem je (izpit in diploma v kratkem, zdaj pa še iskanje stanovanja), pridejo v sobo še Olga in trije fantje, ki naredijo cel živ-žav. Kmalu zatem se zahvaliva, da so naju obvestili, nato pa se odpraviva proti vratom. Preden odideva, pogledam na uro na kuhinjski steni, da bi videl, koliko je sploh ura. Opazim, da tam visi več ur in da vsaka kaže drugačen čas. Zoran mi pomaga iz zagate in pove, da je pet. Zahvalim se, nato se poslovim in odideva proti stanovanju.
Potem se prebudim. V sobi je še vedno tema, zato sežem po lučki, da bi zapisal sanje. Ko jo poskušam prižgat, ugotovim, da ne dela. Spomnim se, da ima pod določenim kotom kratek stik in ne gori, zato jo obračam na vse možne načine, a od nje ni nikoli nič. Potem me prešine, da se to v sanjah rado zgodi. Roko iztegnem pred sebe in ko pogledam v dlan, mi niti prstov ni potrebno šteti; koža med prstancem in sredincem je predolga – SANJAM! Na hitro si poskušam izmislit, kaj bi počel. Nič pametnega mi ne pade na pamet, zato obležim v postelji in naenkrat me preplavi nekakšna vizija – z gospodično stojiva pri bankomatu, pripoveduje mi o prigodi, ki se je zgodila njenemu očetu.
Potem se prebudim. Sedem na posteljo, da bi zapisal sanje in ko pogledam proti vratom, opazim, da je ruleta dvignjena. Med tem, ko se čudim, kako je to mogoče, mi klikne, da še vedno sanjam!
Spet se prebudim. Ko se premaknem, da bi pobral lučko in zapisal sanje, zbudim drago. Ta se opre na komolce in mi začne nekaj govorit. Poslušam jo in jo gledam v obraz; takrat opazim, da ima usta zarasla skupaj – še zmeraj sanjam!!
In spet se zbudim. Hočem sest, da bi napisal sanje, a se ne morem premaknit. Pomislim, da imam mogoče spalno paralizo. Nekaj časa počakam in kmalu se mi res začne vračat občutek telesa. Uspe mi premaknit roko in takrat opazim, da je prstov preveč. Sanjam!
Spet me vrže ven. Od prejšnjega FA-ja sem še vedno nekoliko zvit. Ležim na hrbtu in se poskušam zravnat, med tem pa se zbudi gospodična. Ko me vidi vsega nakrivljenega, me sprašuje, če bi se rad zaležal in povem ji, da je tako ali tako vseeno, ker še vedno sanjam.
Potem se prebudim. Ležim na hrbtu in ko se skušam premaknit, ugotovim, da še vedno ne gre. Ugotovit poskušam, ali sem sploh že buden in takrat se spomnim na nosni RC. Zamižim na eno oko in poskušam videt konico nosu. Sprva jo res vidim, potem pa se mi zaznavanje nosu naenkrat prestavi in zazdi se mi, da gledam v svoj nos od spodaj navzgor. To se mi zdi nemogoče, razen, če... SANJAM!?! Nekaj časa strmim v oranžno-rdečo notranjost svojega nosu, nato pa se slika, ki jo vidim, začne spreminjat. Pred očmi se mi pojavi nekakšen rdeč, precej strašljiv (demonski?) obraz in rečem si, da tja nočem iti. Odprem oči in slika za trenutek izgine. Zaprem jih nazaj in takrat se spet pojavi; tokrat izgleda še bolj grozeče.
Potem odprem oči. Okoli mene je tema, zato najprej pomislim, da še vedno sanjam. Poskusim se premaknit in ko ugotovim, da gre, iztegnem roko proti lučki na mizi. Poberem jo in jo brez problema prižgem. Ko sedem na posteljo, za vsak primer naredim še RC s štetjem prstov in ko si tretjič potrdim, da sem res v I. pozornosti, se lotim zapisovanja tele bizarne epizode. (Če se bom zjutraj zbudil in bo dnevnik prazen, se bom pojedel...!!!)
Še enega skadim, nato pa ob 3:28 nazaj spat...

6:30
Po makadamski cesti pridem do precej velike hiše, nekakšnega hotela ali hostla. Pred hišo potok, ob katerem na travi poležava skupina mladih in klepeta ali pa opazuje tiste, ki norijo po vodi. Na tla nekoliko vstran odložim brisačo in prisedem. Ker nikogar ne poznam, si hočem najprej ogledat teren.
V oči mi padeta dve prikupni dekleti. Nekaj časa ju opazujem in ko ugotovim, kaj pijeta, se spravim v akcijo. Odidem do bara v hiši in jima naročim pijačo; ko se poskušam spomnit, kaj pijeta, se skoraj zlomim, a me reši prijazna natakarica. S pijačo se odpravim nazaj ven in ena od deklet me gladko zavrne, pri drugi pa imam malo več sreče. Odideva noter in se zapleteva v pogovor. Kmalu mi zaupa, da ima težave s fantom. Med tem, ko debatirava, uleti njen bivši s skupino prijateljev. Da bi izpadel frajer, začne nekaj težit in zaplet kljub dekletovim poskusom posredovanja reši šele starejši možakar (njen oče ali skrbnik hotela?), ki skupino nažene ven.
Možakar pride do mene in se mi opravičuje zaradi njihovega teženja, čez čas se mu pridruži še moja nova prijateljica.
Scena se zamenja. Z gospodično kupujeva nekakšen grelec. Ko prideva do nje domov, mama privleče od nekod nekakšno modro škatlo velikosti nahrbtnika. Pove, da je zadeva sicer na plin, a je njim kljub vsemu odlično služila. Poveva jio, da sva nekaj že kupila in se ji zahvaliva.

Potem budilka...

[Saso]

[Sreda, 03.10.2007]
Tretja vrata

23.55
Z enim dekletom stojiva na vogalu hiše in gledava proti nasprotnemu vogalu, kjer na tleh vidiva ležati (noge) nekoga, ki ga prepoznam kot sebe. Dekle me prepričuje, da je vse v redu in da naj grem tja, jaz pa se soočenju upiram. Po nekaj minutah pregovarjanja me prepriča, nakar v nizkem letu preletim negibno telo in si ga iz ptičje perspektive od bližje ogledam – zagotovo sem jaz. Ko spet pristanem na vogalu, me dekle masira naprej, zato drugiš odletim proti telesu. Pridem čisto blizu in opazim, da se telo začne premikat.
Nato se prebudim...

Premišljujem, ali je možno, da sem res gledal svoje telo...? Enega skadim, ob 0:11 nazaj spat...

6:30
Budilka je tokrat (spet) odnesla večji del spomina, ostane le nekaj detajlov:
Freske na neki zgradbi – z zanimanjem si jih ogledujem, med tem pa nekdo pristopi do mene in mi začne razlagat, kaj predstavljajo. V spominu mi je ostal maskiran konjenik.
Pridem do babice, prinesem ji nek denar. Bankovci so nenavadne oblike (po videzu me spominjajo na dolarje, a so bolj pisani), na nekaterih so neprave številke (npr. 1.203). Ko ji dam denar iz kuverte, si ga nekaj vzame zase, nekaj pa ga pusti meni. Gledam, ko ga deli in zdi se mi, da to ni vse, kar sem prinesel. Pogledam v kuverto in noter res najdem še en šop(ek) bankovcev, med katerimi je tudi bankovec za 1.203.

Potem budilka...

[Saso]

[Nedelja, 21.10.2007]
Vilinska diploma in roza žerjav

Zbudil ob 5:45. Spet intenzivne sanje, ki se jih nisem uspel spomnit... Enega skadim, nazaj spat ob 5:58...

9:23
Pridem v nekakšno menzo. Močno sem lačen, a se izkaže, da sem še prezgoden za kosilo. Stopim do pulta, za katerim streže kuhar v popolnoma zapackanem predpasniku in ga komaj pregovorim, da mi predčasno postreže. Možakar mi na plastičen krožnik vrže kos prekajenega svinjskega mesa in zajemalko ričeta, nato pa me grobo odslovi.
Spravim se za eno od gasilskih miz pod velikim šotorom in si ogledujem skromno porcijo, med tem pa do mene pristopi natakar in na mizo vrže še pol kosa kruha, tako tankega, da se vidi skozi, in mi reče, da mi še to pripada. Ko odide, se lotim ričeta, ki ga izbrskam izpod mesa in ugotovim, da je hrana mrzla. Na hitro pojem, nato pa se poberem iz šotora.
Čez nekaj časa se vrnem. Tokrat se kar tare ljudi; poskusim se zriniti vmes in dobiti še eno porcijo, a me dobijo in naženejo.
Znajdem se v šoli, kjer pišemo nekakšen test. Ko zazvoni za konec pouka, se ostali poženejo iz razreda, jaz pa obsedim in dokončam svoje delo. Kmalu zaključim in ko oddam test, mi vzgojiteljica čestita in mi pove, da sem opravil vilinsko diplomo (?). Izroči mi potrdilo in mi da še nekakšno pokrivalo, modro baretko z rumenim simbolom, nato pa izgine.
Odpravim se iz razreda in namesto proti domu zavijem proti taborniški koči, kjer hočem skriti diplomo in pokrivalo. Pridem do stopnišča in od daleč vidim, da je koča polna ljudi; nekaj jih je tudi na travniku zgoraj; pot do mojega skrivališča je zaprta. Nekdo me opazi in me pokliče, jaz pa se hitro obrnem in stečem proč, ker se ne želim srečat z njim(i).
Spuščam se od šole proti avtobusni postaji in med potjo srečam nekaj ljudi, ki jo kar čez travnik nekam mahajo. Med njimi je prijatelj, s katerim izmenjava nekaj besed, nato pa mi od daleč z rokami nakaže, da me bo poklical po telefonu in izgine za ostalimi.
Odpravim se naprej proti domu. Med potjo za seboj zaslišim copotanje in ko se ozrem nazaj, vidim nekakšno ogromno ptico (roza barve, dolge, gole noge, precej velik, zakrivljen kljun; spominja me na žerjava), ki jo maha za menoj. Poženem se v tek in copotanje za mano še pospeši. Ugotovim, da ji ne bom mogel pobegniti, zato se vržem na tla in jo počakam. Ko pride do mene, se skloni in se me s kljunom dotakne. Prestrašim se in jo udarim v telo in takoj mi vrne in me uščipne v roko. Med tem pride mimo ženska, ki jo prepoznam kot sosedo. Spotaknem jo, da pade na mene in me skrije pod seboj, jaz pa jo objamem okoli pasu. Nekaj časa tako leživa na tleh in gledava, kaj bo naredila nenavadna ptica, med tem pa sosedo pobožam po trebuščku. Zdi se mi, da ptica nekaj spregovori, potem se prebudim...

[Saso]

[Četrtek, 25.10.2007]
Nenavadne prigode

4:15
Na postaji v Mislinji; z nekom pričakava Damjana. Ta pride z ogromnim nasmehom na obrazu in polnim nahrbtnikom gozdnih dobrot. Skupaj odidemo v šolsko menzo, kjer naročimo kosilo. Ko čakam v vrsti, si ogledujem ponudbo in ugotaljam, da za vegetarijance izgleda precej skromna. Naročim isto, kot dobi Damjan, le da prosim, naj mi zraven ne da mesa. Dobim krožnik in se odpravim proti mizi. Med potjo si ogledujem vsebino – nekaj kosov zažganega popečenega kruha, zajemalka krompirja in nekaj zelenega, podobnega solati. Izgleda... ne prav okusno...

Potem se zbudim. Odidem na stranišče, ko se vrnem, zapišem sanje in ob 4:35 nazaj spat...

6:52
Spet v Mislinji. Vse je močno zasneženo, ceste so zaprte in nevozne, ljudje hodijo po globokih gazeh. Z gospodično (?) prideva do babičine hiše, a zaradi snega ne moreva naprej. Naročim ji, naj počaka spodaj, sam pa se povzpnem v zasnežen hrib. Prilezem do vrha in začnem razkopavat sneg ob živi meji. Dolgo časa se mučim z brskanjem po zaledeneli podlagi, v končni fazi pa se mi vendarle uspe prebiti skozi. Sproži se plaz, ki proti cesti odnese nekaj avtomobilov in med tem, ko draga pokliče pomoč, zlezem skozi nastalo odprtino.
Na drugi strani je svet drugačen. Znajdem se na gozdni potki; ko se razgledujem naokrog, opazim, da je tudi gospodična že tu. Sva na sprehodu in pred seboj naenkrat opaziva čudovito modro-zeleno ptico, ujedo, ki pristane na potki nekaj metrov pred nama in odleti naprej, ko se ji približava. Vsakič, ko pristane, naju spusti bližje, preden spet odleti in vsakič, ko odleti, iztegnem roko proti njej, da bi pristala na njej. Naenkrat me preseneti in res pristane na iztegnjeni roki, nato pa mi izgine izpred oči in le hip zatem, začutim močan pritisk krempljev na ramenu. Kljub temu, da me zaboli, bolečino odžene občutek vzhičenosti, da je pristala na meni in za trenutek izgubim občutek zaznavanja prostora (pred očmi se mi stemni, zazdi se mi, da obstajam le jaz), ki se povrne takoj, ko me ptica uščipne v uho. Za hip me zaskeli, nato pa se mi povrne vid. Ptica odleti, draga pa pobere lešnik, ki ga je ptica izpustila, ko me je uščipnila v uho.
Nadaljujeva pot in kmalu prideva do hiške v gozdu. Preoblečeva se in med tem debatirava o nenavadnem dogodku, nato pa se odpraviva naprej.
Znajdeva se v nekem mestu. Hodiva po kamnitih stopnicah med nizkimi hišami in se povzpenjava proti vrhu. Ko se hiše razredčijo, se pred nama odpre ogromen travnik. Ravno greva mimo ene od zadnjih hiš, ko se pred nama pojavita dva ogromna rotweilerja. Za trenutek otrpneva in čakava, kaj se bo zgodilo, a psa kmalu nehata lajat. Eden se odpravi proti hiši, ob kateri sedi skupina otrok v družbi nekoga, ki izgleda kot klatež, drugi pa dvigne nogo in me elegantno polula po čevlju.
Med tem pristopi še klatež, ki je očitno njun lastnik in povem mu, naj ju ima raje na vrvici, da ne bosta naredila kakšnih težav. Ko mu pokažem polulan čevelj, se le nesramno zareži in mi reče, da sem jo dobro odnesel. Občutek dobim, da se z njim nima smisla pregovarjat, zato se na hitro odpraviva naprej.
Čez čas prideva do nekakšnega kluba. Vstopiva in odideva do dvorane, v kateri se nabirajo ljudje. Kmalu po najinem prihodu pridejo noter trije možakarji, oblečeni v pisane trenirke, ki odplešejo nenavaden ples, nato pa ob bučnem aplavzu zapustijo prizorišče. Ko se zadeve pomirijo, na steni opazim ogromen zaslon, na katerem se ravno predvaja animiran videospot, v katerem isti ljudje plešejo isti ples.
Spomnim se še scene z miniaturnimi belimi kužki, a so mi podrobnosti prehitro zbledele...

Potem se zbudim. Odpeljem gospodično do avtobusne; ko se vrnem, preklikam forume, nato pa ob 7:53 nazaj spat...
Spet nekaj časa traja, da najdem ustrezno pozicijo, potem se mi počasi začnejo prikazovat podobe - služba in sodelavci. Premaknem se in odprem oči, da prekinem zaznavo, nato se spet umirim...

10:30
Doma. V babičini sobi zaslišim hrup. Nenavadno se mi zdi, ker vem, da ni nikogar tam, zato se odpravim pogledat, kaj se dogaja. Pod radiatorjem opazim nekakšno škatlico, sicer pa ni nikjer videt nič nenavadnega. Razgledujem se naokrog in naenkrat se mi zazdi, da se je škatlica pod radiatorjem premaknila. Stopim bližje in pokleknem na tla; ko se zadosti približam, opazim, kako se od škatlice na vse strani razbežijo nekakšni žužki. Obmirujem in ko nekaj časa gledam čisto tiho in povsem nepremično, se eden od jih vrne in pred mojimi očmi nekako zraste. Ne morem verjet, ko ob škatli vidim nekaj milimetrov velikega možička, ki se na vso moč trudi, da bi jo nekam premaknil. Nekaj časa se brez uspeha trudi, med tem se mu pridruži še en žužek, ki izgleda kot nekakšen hišni ljubljenček (kot vijoličen kužek) in ves čas razigrano skače okoli njega. Drobni mož se še enkrat poveča; tokrat zraste na nekaj centimetrov in z lahkoto premakne škatlico.
Od zunaj (iz hodnika) se zasliši glasove in vsa drobna bitjeca se spet zmanjšajo na prvotno velikost in se razbežijo na vse strani.
Prizor se zamenja in znajdem se pred nekakšno šolo. Ko zazvoni za začetek predavanj, začnejo ljudje odhajat noter in s skupino prijateljev se odpravimo za njimi. Med potjo prijatelj zmeče naše torbe preko ograje in reče, da gremo po bližnjici in drug za drugim se zavihtimo čez ograjo nekoliko višje. Preplezam jo in se potegnem na drugo stran in takrat pogledam v globino. Prevzame me neprijeten občutek strahu pred višino, ki se zazdi čisto preveč resničen. (Čeprav v resnici nimam problemov z višino, vrtoglavicami in podobnim...)
Pridemo v predavalnico in se posedemo in kmalu vstopi predavatelj, ki takoj začne s predavanjem. Med njegovim uvodnim nagovorom ga sicer ne vidim, a takoj prepoznam njegov raskav, počasen ton – tega človeka sem že poslušal! Ko zaključi, sede za kateder in vpraša, če ima kdo kako vprašanje. Dvigne se nekaj rok (vključno z mojo) in možakar daje besedo enemu za drugim. Nekaj neumesnih s strani dekleta, ki bi se rada čisto preveč očitno prikupila, nato pokaže name. Vprašam ga, če je to predavanje kaj podobno Objektno orientiranim metodologijam, ki sem jih pri njemu že poslušal. Navdušeno mi odgovori, da gre za isti predmet, ki so ga preimenovali in ko ga vprašam, ali se lahko ne udeležujem predavanj, ker imam ravno v tem terminu še neke službene obveznosti, mi v indeks vpiše, da imam izpit že priznan.
Ko se vrnem v klop po torbo, preletim indes in opazim, da imam za vsak opravljen izpit namesto ocene prilepljen košček sadja. Indeks izgleda kot posoda sadne solate...

Potem budilka... Pestro...

[Saso]

[Petek, 26.10.2007]
Srečanje

7:01
Doma. Za hišo presajam kaktuse in med tem mi zmanjka zemlje. Spravim se v avto in se odpeljem do trgovine, da bi jo nabavil. Mislim, da je z mano tudi moja draga; med čakanjem na blagajni si ogleduje nenavaden ožemalec za limone, ki ima spodaj namesto posodice kar nekakšno mrežico (cedilce). Pregovarja me, da bi se ga za ta 2€ pač splačalo kupit...
V šolski telovadnici imamo trening. Cela ekipa je zbrana v oblazinjeni sobi v zgornjem nadstropju, ko trener začne razmišljat, da bi nam prav prišli kakšni rekviziti. Nekaj se nas odpravi v glavno dvorano in že začnemo vlačit klopi proti izhodu, ko nas trener ustavi in nam pove, da bomo imeli trening kar tukaj.
Z družino smo v nekem prostoru; z nami so še trije nepoznani možje, ki naj bi bili zelo pomembni. Odrasli se pogovarjajo; moški, oblečen v srajco z velikim ovratnikom, na katerega je pripeta nekakšna naprava, iz katere preko njegove plešaste glave teče cevka s prozorno tekočino, pa oporeka praktično vsemu. Poskušam se vključit v debato in ko izrazim nestrinjanje, neznanci brez besed vstanejo in odidejo, oče pa me okrega, naj se ne vtikam v stvari, o katerih nimam pojma.
Potem odidemo ven. Izkaže se, da smo sestankovali na ladji ob pomolu, Ko se razgledam naokrog, vidim nekaj metrov vstran v vodi brata, ki se pogovarja z dvema dekletoma. Iz kupa snega na pomolu vzamem za kepo, ki jo vržem proti njim. Kepa pade v vodo tik pred njimi in jih poškropi, a se ne pustijo motit – ena od deklet naredi preval pod vodo in ko priplava na površje, se vsi razigrano smejijo. Naredim še eno kepo in ker jo vržem bolj na slepo, zadenem otroka nekoliko vstran od njih, ki plane v neutolažljiv jok. To spet prikliče očeta, ki me ponovno ozmerja, kaj se grem...

Potem se zbudim. Zapišem sanje, poklikam na forume, ob 7:36 se spravim nazaj spat...
Spet se nekaj časa obračam okrog in iščem pozicijo, v kateri bi zaspal, nato pa obležim na hrbtu s pokrčenimi koleni. Čez čas se začne pulziranje in vem, da se bo vsak hip začelo dogajat...

10:30
Znajdem se v Fontani, z nekom sva na kavi. Ko že dobiva pijačo, opazim, da gre mimo naju Toni in sede za zadnjo mizo v vrsti. Pozdravim ga in ga povabim, naj se nama pridruži, a se izgovori, da že nekaj čaka. Za trenutek mi zmanjka, nato pa spet sedim v Fontani, tokrat za Tonijevo mizo, in navijam cigareto. Razmišljam, kako sem prišel tja in ko nekaj časa napenjam možgane, se spomnim, da sem se presedel.
Takrat malo vstran opazim Alana in še nekaj sanjačev. Pridružim se jim in Alan na hitro razloži, da je to, kar počnemo, zelo pomembno. Stojimo v vrsti nekaj korakov narazen in tla pod nogami izgledajo pobarvana kot parket v telovadnici; na tleh so narisane rumene črte, ki predstavljajo rob igrišča, parket naprej pa je pobarvan zeleno. Pred rumeno črto so narisane oranžne pike (krogi), ki označujejo pozicijo, kjer naj stojimo. Nenavadna poslikava tal mi ne da miru; Alana začnem nekaj spraševat in ko mi odgovarja, opazim, da me ne gleda v oči. Takrat se zavem, da sanjam. Razgledam se naokrog in vidim, da sem še vedno pred Fontano in da sanjači še vedno stojijo v vrsti. Alan prigovarja, naj pohitim in potrudim se uloviti linijo na tleh, ki se konča malo pred vodnjakom, jaz pa stojim nekaj metrov naprej. Ko jo uspešno naciljam in se postavim v vrsto, se mi scena zamenja...
Znajdem se doma. Ko grem po hodniku, opazim, da babica leži na raztegnjenem kavču na sredi hodnika. Izgleda nekaj slabe volje, zato se vrnem v njeno sobo. Tam me čaka sodelavec, ki na IP telefone konfigurira nove številke in mi med tem razlaga, da je pametno, če ima toliko telefonov, saj je nanje povezan še mini črno-bel TV, ki je zvezan z enim od dveh videorekorderjev, preko tega pa je priključen še električni grelec. Sodelavec mi pove, da lahko tako spritiskom na gumb izklopi ali vklopi vse naprave hkrati.

Potem se prebudim...