Ana

Spominjam se prvega popoldneva, ko sem se vozila proti Ljubljani. Moj notranji dialog je potekal nekako takole: »Pa kaj mi je tega treba. Že tako imam preveč obveznosti. A sem se morala prijaviti na te sanje?....« A ko sem ustopila v prostor, srečala Saša in skupinico, se je čas ustavil. In ustavil se je notranji dialog. Vedela in čutila sem, da sem na pravem mestu. Od tistega trenutka dalje sem komaj čakala ponedeljkove večere, ko smo vstopali v sanjske prostore, se pogovarjali o drugih »realnostih«, o svojih videnjih, doživljanjih. Zanimanje za sanjanje me spremlja že od kar pomnim. Imela sem obdobje, ko sem se s sanjami bolj poglobljeno ukvarjala in imela sem obdobja ko sem se zaradi tega poglabljanja nekoliko izgubila in zabrisala mejo med zavestnim in nezavednim. Sašo in skupinica mi dajejo smernice in varnost, da se v teh neskončnih svetovih ne izgubim. Pomagajo mi ohranjati fokus, ki me iz vseh vrtincev življenja vrača k sanjanju. Sanjanje mi predstavlja ena od vrat za vstopanje v spremenjeno stanje zavesti kjer se odprejo čarobni svetovi, kjer veljajo popolnoma druge zakonitosti, kjer je neskončno možnosti in opcij in je hkrati vse tako logično in preprosto. Zanimivo je opazovati, kako se uvidi in dogajanja v drugi pozornosti odslikavajo v »realnem« življenju in kako se vsakdanja »realnost« zrcali v sanjah. Tako kot je čas v sanjah relativen in ne poteka linearno, takšen občutek sem imela tudi za naših deset srečanj. Ko naj bi zaključili mi je bilo nekako logično, da bomo s srečanji nadaljevali, saj imam občutek, da smo šele dobro začeli.