Sanje v sanjah… v sanjah… v sanjah…

… ali Kje se začne “Resničnost”?

Sanjanje je včasih nadvse nenavadna izkušnja. Stvari, ki jih doživljamo, so lahko tako resnične, da je nemogoče z gotovostjo trditi, če se nam vse skupaj dejansko dogaja, ali pa mogoče vendarle še vedno spimo in sanjamo svet okoli sebe. Še bolj nenavadno pa je, kadar sanjamo sanje v sanjah…

levitate

Prebudim se in v roke vzamem telefon, da bi pogledal, koliko je ura. Nekaj ni prav – telefona ni na nočni omarici, ki stoji poleg “narobe” obrnjene postelje. Med tem, ko se obračam okoli in tipam, kam sem ga vtaknil, prebudim Katjo. Na hitro ji razložim, zakaj rogovilim naokrog. Pridruži se mi pri iskanju, telefon kmalu najdeva med rjuhami. Odprem ga in vidim, da je zaslon “razlit”, telefon pa polomljen. Čudim se, kaj, za vraga, se je zgodilo, in že premišljujem, da bom v službi moral zaprositi za zamenjavo. Katja odide na stranišče. Ko se vrne, ravno “sestavim” nekakšno ohišje, ki telefon za nekajkrat poveča.

 

Takrat zaslišim glasbo. Premišljujem, od kod prihaja. Med tem se komad zaključi, Katja pa spet odide iz sobe. Ko se vrne, igra drug komad. Okregam jo, kaj se gre, da sredi noči dela tak hrup; zbudila bo lastnike. Kmalu res zaslišiva glasove na hodniku, nedolgo za tem na vrata potrka Zoran. Pravi, da mora govoriti z nama in naju prosi, če lahko greva z njim. Pridemo v kuhinjo in sedemo, Zoran začne z zadrego govoriti o tem, da je dobil pomemben posel in da bo v roku šestih mesecev potreboval najino sobo za poslovni prostor.

 

Da bi prekinil morečo tišino, mu čestitam za posel, potem pa mu rečem, da ni problema. Med tem, ko se obrnem proti Katji in ugotovim, da problem “je” (izpit in diploma v kratkem, zdaj pa še iskanje stanovanja), pridejo v sobo še Zoranova žena in trije fantje, ki naredijo cel živ-žav. Kmalu zatem se zahvaliva, da so naju obvestili, nato pa se odpraviva proti vratom. Preden odideva, pogledam na uro na kuhinjski steni, da bi videl, koliko je sploh ura. Opazim, da tam visi več ur in da vsaka kaže drugačen čas. Zoran mi pomaga iz zagate in pove, da je pet. Zahvalim se, nato se poslovim, napotiva se nazaj proti stanovanju.

 

Potem se prebudim. V sobi je še vedno tema, zato sežem po lučki, da bi zapisal sanje. Ko jo poskušam prižgat, ugotovim, da ne dela. Spomnim se, da ima pod določenim kotom kratek stik in ne gori, zato jo obračam na vse možne načine, a mi je ne uspe prižgat. Potem me prešine, da se to v sanjah rado zgodi. Roko iztegnem pred sebe in ko pogledam v dlan, mi niti prstov ni potrebno šteti; koža med prstancem in sredincem je “predolga” – SANJAM! Na hitro si poskušam izmislit, kaj bi počel. Nič pametnega mi ne pade na pamet, zato obležim v postelji. Naenkrat me preplavi nekakšna “vizija” – s Katjo stojiva pri bankomatu, pripoveduje mi o prigodi, ki se je zgodila njenemu očetu.

 

Potem se prebudim. Sedem na posteljo, da bi zapisal sanje. Ko pogledam proti vratom, opazim, da je ruleta dvignjena. Med tem, ko se čudim, kako je to mogoče, mi klikne, da še vedno sanjam!

 

Spet se prebudim. Ko se premaknem, da bi pobral lučko in zapisal sanje, zbudim Katjo. Ta se opre na komolce in mi začne nekaj govorit. Poslušam jo in jo gledam v obraz; takrat opazim, da ima usta “zarasla” skupaj – še zmeraj sanjam!!

 

In spet se zbudim. Hočem sesti, da bi napisal sanje, a se ne morem premakniti. Pomislim, da imam mogoče spalno paralizo. Nekaj časa počakam in kmalu se mi res začne vračati občutek telesa. Uspe mi premakniti roko in takrat opazim, da je prstov preveč. Sanjam!

 

Spet me “vrže ven”. Od prejšnjega FA-ja sem še vedno nekoliko “zvit”. Ležim na hrbtu in se poskušam zravnat, med tem pa se zbudi Katja. Ko me vidi vsega “nakrivljenega”, me sprašuje, če bi se rad “zaležal” in povem ji, da je tako ali tako vseeno, ker še vedno sanjam.

 

Potem se prebudim. Ležim na hrbtu; ko se skušam premaknit, ugotovim, da še vedno ne gre. Ugotoviti poskušam, ali sem sploh že buden in takrat se spomnim na nosni RC. Zamižim na eno oko in poskušam videti konico nosu. Sprva jo res vidim, potem pa se mi zaznavanje nosu naenkrat “prestavi” – zazdi se mi, da gledam v svoj nos od spodaj navzgor. To se mi zdi nemogoče, razen, če… SANJAM!?! Nekaj časa strmim v oranžno-rdečo notranjost svojega nosu, nato pa se slika, ki jo vidim, začne spreminjat. Pred očmi se mi pojavi nekakšen rdeč, precej strašljiv (demonski?) obraz. Rečem si, da tja nočem iti. Odprem oči in slika za trenutek izgine. Zaprem jih nazaj in takrat se spet pojavi; tokrat izgleda še bolj grozeče.

 

Potem odprem oči. Okoli mene je tema, zato najprej pomislim, da še vedno sanjam. Poskusim se premaknit in ko ugotovim, da gre, iztegnem roko proti lučki na mizi. Poberem jo in jo brez problema prižgem. Ko sedem na posteljo, za vsak primer naredim še RC s štetjem prstov in ko si tretjič potrdim, da sem res v prvi pozornosti, se lotim zapisovanja tele “bizarne” epizode.

 
 
 

2 Comments

  1. Mateja

    Uf, kar naporno se sliši. Meni se tako verižno ni dogajalo, samo dvakrat ali trikrat se mi je zgodilo, da sem se najprej zbudila v sanjah, potem šele zares.

    Reply
    1. Saso (Post author)

      Ja, res je bilo precej zabavno. No, tudi pri meni je tale primer bolj izjema, kot pravilo. Vsake toliko se sicer zgodi, da se FA-ji ponovijo kakih dva- ali trikrat, preden se zbudim, kaj več kot to pa (na srečo) izredno redko. 🙂

      Reply

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.