Sanje že od nekdaj burijo človeško domišljijo. Ljudi zanimajo iz različnih vidikov; za nekatere predstavljajo povezavo z duhovnim svetom ter možnost komunikacije s predniki in duhovi, drugim služijo kot prehodi med svetovi, spet tretji pa v njih iščejo informacije in odgovore. Vprašanja, kot so kaj pomenijo, kako jih razložiti in kakšna je povezava med sanjami in našimi življenji, so le nekatera od mnogih.
Kljub temu, da povprečen človek prespi skoraj tretjino svojega življenja, pa marsikdo niti pomisli ne, kaj se med tem časom z njim dogaja. Še več; ko debata nanese na sanje, številni le skomignejo z rameni in pripomnijo, da oni pač nikoli ne sanjajo. Vsakdo je seveda upravičen do svojega mnenja, dejstvo pa je, da vsi sanjamo. Naše sanje se razlikujejo tako po dolžini in vsebini, kot tudi po stopnji ozaveščenosti.
Eden od bolj privlačnih vidikov sanjanja je prav gotovo možnost zavestnega nadzora nad sanjami – zavestnega sanjanja. Ta ideja ni nova; tibetanski menihi so v osmem stoletju za ohranjanje budne zavesti v spanju razvili sanjsko jogo, indijanski šamani pa še danes verjamejo, da lahko ljudje v sanjah potujemo v druge resničnosti.
Njihove izkušnje so za zahodnjake bile le legende, ta pogled pa se je začel spreminjati, ko je pisec in antropolog Carlos Castaneda v seriji knjig podal podroben opis svojih potovanj iz vsakodnevne resničnosti v druge svetove.