Telo, s katerim delujemo v Drugi pozornosti, seveda ni “fizično” telo, ampak nekakšna “energijska matrika”, ki jo imenujemo “sanjsko telo”. Osebno mi je bližje izraz “dvojnik”, ki ga je vpeljal Carlos Castaneda, zato v nadaljevanju uporabljam tega.
“Dvojnik” ima sicer nekatere lastnosti našega fizičnega telesa (na primer izgled, velikost in spol), ker v Drugi pozornosti veljajo drugačne zakonitosti, pa lahko nanj po želji tudi vplivamo. Lahko se recimo povečamo, pomanjšamo, spremenimo spol ali prevzamemo živalsko obliko. Poleg samih sprememb, ki jih lahko izvedemo s sanjskim telesom (oziroma na njem), pa to poseduje tudi druge, “nadčloveške” sposobnosti – nadnaravno moč, hitrost, sposobnost levitiranja in letenja, zunajčutne zaznave, kot so jasnovidnost, jasnoslišnost, telepatija in druge.
Sanjalci si pri ozaveščanju v sanjah pogosto pomagamo s testiranjem resničnosti – manevrom, s katerim preverimo, če v nekem trenutku sanjamo. Resničnost lahko testiramo na različne načine, eden od teh pa je tudi iskanje rok.
“… Spet pridem na prazen trg, začnem teči. Med tekom dobim občutek, da so to mogoče sanje. Roko dvignem pred obraz in se zastrmim vanjo. Ta je sprva normalne oblike, kmalu pa se mi začnejo prsti deformirati in množiti. Sanjam! Še nekaj časa gledam spreminjajočo se roko in [z drgnjenjem dlani] poskušam okrepiti občutek sanjanja, potem pospešim tempo teka in stečem skozi park, ki izgleda kot labirint. Tečem naravnost skozi grmovje, ki me “šiba” po obrazu, vmes se poskušam spomniti, kaj sem nameraval narediti v sanjanju. Tema. Ne glede na to, kako močno se trudim, mi nič ne pade na pamet. Naenkrat ugotovim, da nisem več v parku… ”
Ozaveščanje pri številnih sanjalcih sproži že sama zaznava rok, ki imajo v Drugi pozornosti pogosto drugačno obliko, kot v fizični realnosti – imamo lahko preveč ali premalo prstov, roke imajo drugačno obliko (recimo izgledajo kot šape) ali pa jih zaznavamo motno, popačeno in podobno.
Razlogov za popačeno zaznavanje je več. Prvi je ta, da imamo v začetnih fazah premalo energije in pretežno nerazvito pozornost sanjanja (sposobnost fiksiranja sanj, da se te ne spreminjajo same od sebe). Sčasoma, ko se nam pozornost sanjanja razvije in okrepi, postane zaznava rok (in tudi sanjske okolice) bistveno bolj stabilna. Drugi, precej pomemben razlog pa je v tem, da sanjsko realnost med drugim kreirajo tudi naša pričakovanja – tako zavestna, kot nezavedna. Enako seveda velja tudi v fizični realnosti, ker smo v sanjanju manj podvrženi interpretacijam in vpletanju uma, pa je tukaj učinek pričakovanj bistveno intenzivnejši.
Zanimiva lastnost “dvojnika” je tudi ta, da se zlahka izgubi v podrobnostih. Svet, ki ga zaznavamo v sanjanju, je pogosto tako slikovit, da nas popolnoma prevzame. Za manj izkušene sanjalce je to lahko past, ki jih stane ozaveščanja, saj razpolagajo z omejeno količino energije, ki se hitro porazgubi ob opazovanju najrazličnejših podrobnosti prizora, v katerem so se znašli. Z nekaj vaje pa se lahko naučimo obvladovati svojo zaznavo, s čimer preprečimo izgubljanje energije in podaljšamo čas v sanjanju.
“… Ležim na tleh, od blizu opazujem preprogo z nekakšnimi rdečimi vzorci. Ozavestim se, začnem zoom-irati detajle. Ti me začnejo vleči vase, da se skoraj izgubim. Potegnem se nazaj in izostrim sliko, potem spet pustim, da me potegnejo vzorci. Pomanjšam se, tekstura preproge je okoli mene kot neprehodna džungla. Spet se potegnem ven in normaliziram zaznavo.
Nekaj časa se tako igram, potem se naveličam. Razmišljam, kaj bi počel in razgledam se naokrog. Razen preproge na tleh ne vidim nikjer ničesar. Zaprem oči in se znajdem v črnini, okrog in okrog tema, da bi jo lahko rezal. Spet odprem oči, a se namesto prostora okoli mene pojavi belina, ki se prelije v bleščečo, zlato-rumeno svetlobo, zaradi katere spet ne vidim ničesar. Začne me odnašati in razmišljati začnem, kako naj se kam premaknem…”
Kljub temu, da sem v sanjanju preizkusil že najrazličnejše trike in manevre, pa mi je eden od najbolj zanimivih transformacija v živalsko obliko (ang. “shapeshifting”). Preizkusil sem že več različnih oblik, od vseh do zdaj pa sem najbolj užival v telesu vrane. Razlog najverjetneje tiči v tem, da me vrane tudi sicer precej fascinirajo, saj jih v šamanskem izročilu povezujejo z magijo in prehodi v druge realnosti.
“… vidim, kako se mi spreminjajo roke in se ozavestim. V hipu se spomnim na načrt – spremenil se bom v vrano!
Hm… Občutek je isti, le “višina” se mi za kratek čas spremeni – kot da bi se “spustil” do tal, nato pa spet dvignil pogled; tokrat nekoliko višje, kot običajno. Je to to…? Grem do ogledala na vratih omare in se pogledam vanj. Vidim, da je glava, sicer pomanjšana in “kosmata” od perja in puha, še vedno moja, telo pa vranje. Med tem, ko “lebdim” pred ogledalom, se še glava spremeni, nakar skozi odprta balkonska vrata odletim ven.
Pri letu imam sprva nekoliko težav z uravnavanjem višine, a jih uspešno premagam. Letim nad gozdno pokrajino, ki me izrazito spominja na Koštabono; asociacija je verjetno posledica karakteristike – kamnov in prsti, rastja,… Pristanem na pečini ob obali; spet sem “jaz”. …”
“Dvojnik” seveda premore še kopico drugih nenavadnih sposobnosti – lahko na primer neposredno zaznava energijo, se premika skozi stene in potuje skozi portale. Ker pa so te sposobnosti že precej povezane tudi s sanjskim prostorom, bom več o tem zapisal v naslednjem prispevku.
Naročite obvestila in poskrbite, da ga ne boste zamudili. Do takrat pa nam v komentarjih zaupajte, v katero žival ste se (ali pa se bi) spremenili vi. 😉