Lucidni cilji v praksi – Iskanje vodnika

V prejšnjem prispevku sem na kratko opisal, kaj so lucidni cilji in zakaj se sanjalske aktivnosti splača načrtovati v naprej, tokrat pa se bom posvetil konkretnemu primeru – cilju, ki sem ga pred leti izvedel v okviru projekta na forumu Lucidne sanje. Za nalogo smo si zastavili iskanje vodnika.

Sanje se začnejo povsem “normalno”…

Na delovnem mestu pride do incidenta – nekontroliranega odtekanja informacij zaradi vdorov v interno omrežje. Izvajajo zaslišanje, uprava kliče vsakega zaposlenca na zagovor. Pridem na vrsto, H. me sprašuje, če vem, kaj se dogaja (v budnem življenju). Suvereno ji povem, da nimam pojma, ker ne gledam TV, ne poslušam radia in na splošno ne spremljam medijev. Pove mi, da naj bi šlo za nekakšen upor, informacija (ki z realnostjo nima nobene zveze), sproži ozaveščanje. Stečem po hodniku in pridem do vrat. Odprem jih in se znajdem v drugem hodniku, tokrat v osnovni šoli, ki sem jo obiskoval. Prečkam hodnik, pridem do vrat in se odpravim ven.

 

Znajdem se v domači vasi in hitro ugotovim, da nekaj ni v redu. Okolica je drugačna, izgleda, kot da bi bila vas porušena in požgana. Zaradi “anomalije” pogledam roko in ugotovim, da izgleda kot šapa – temno modre barve je in ima kremplje. Sanjam! Hodim po vasi in se razgledujem naokrog. Med potjo se spomnim še na dihanje skozi zaprt nos. Usta in nos prekrijem z roko, istočasno s palcem in kazalcem stisnem nos ter vdihnem. Zavoham tekstil rokavice, torej lahko diham; še vedno sanjam. Spomnim se na projekt – kje je moj vodnik?

 

Hodim naokrog in srečam nekaj ljudi. Sprašujem jih, če je kdo od njih slučajno moj vodnik. Vsi me začudeno gledajo, odkimavajo. Nasproti mi pride blondinka v rdeči obleki. Tudi njo vprašam, če je moja vodnica, ona prikima. Predstavi se mi, zaklepetava se. Med pogovorom me prešine, da bi jo bilo pametno vprašati, kako se napiše njeno ime. Smeji se mi, a mi ne da konkretnega odgovora; vmes celo podvomim, da ji je res tako ime. Med pogovorom večkrat preštejem prste, preverjam stvarnost. Občutek imam, da ji gre to na živce. Pojasnim ji, da je to edini način, da “ostanem noter”.

 

Woman in red dress

L. me odpelje v nekakšno delavnico. V prostor priletim (ali bolje rečeno – priskačem kot odbijajoča se žoga) skozi okno. V delavnici vidim belega pitbull-a in še nekaj črnega, podobnega psu. V trenutku, ko se dotaknem tal, me eden od psov napade. Odbijem napad in pogledam, kje je zverina pristala, ta se med tem spremeni v človeka. L. naju seznani, predstavi mi ga kot M., nato pa pristopi do njega in mu reče, da me je pripeljala k njemu v uk. Pripomni še, da je z menoj treba delati “v rokavicah”, ker sem še na stopnji amebe. Možakar kmalu za tem odide iz delavnice. L. gre za njim, nekaj se pogovarjata.

 

Tudi sam odidem ven, pred delavnico naletim na skupino ljudi. Zapletemo se v debato in povejo mi, da imam veliko srečo, če me bo M. res pripravljen učiti. Eden od njih me vpraša, če pridem “jutri ob desetih” spet. Odgovorim mu, da ne morem ničesar obljubiti, ker ne vem, če se mi bo uspelo ozavestiti. V zadregi nakvasim še kup neumnosti, med drugim tudi, da bi prišel z veseljem, ker so mi kul … bitja. Moje blebetanje sproži naval smeha, med katerim se nam pridruži še L. in pove, da v nobenem primeru ne bo šlo, ker sva že dogovorjena. Omenja nekakšno “dieto”. …

Z L. sem se v času, odkar se ukvarjam z zavestnim sanjanjem, še večkrat srečal. Včasih jo poiščem, da bi od nje dobil kakšno informacijo, ob drugih priložnostih ona poišče mene in me odpelje na kraje in v globine Druge pozornosti, ki bi jih sam bistveno težje dosegel. Od najinega zadnjega srečanja je minilo že kar nekaj časa, kljub temu pa je dober občutek, da imam na drugi strani zaveznika, na katerega se lahko vedno zanesem.

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.