In Lak’ech Ala K’in

Sanjski svet je svet neskončnih možnosti. Med drugim se nam skozenj odpira priložnost, da podrobneje spoznamo sebe in (nezavedne) mehanizme, po katerih delujemo, da se soočimo s svojimi notranjimi demoni in jih ozdravimo ter dosežemo stanje, kjer srečno in izpopolnjujoče življenje postane ne le oddaljen cilj temveč dejansko stanje bivanja. Ko se enkrat ozavestimo v sanjah, se naše možnosti še povečajo; biti zavesten v nenavadnem, novem svetu je že samo po sebi z močjo nabita in življenje spreminjajoča izkušnja.

Moje potovanje se je začelo pred več kot desetletjem, ko so mi pod roke prišle knjige Carlosa Castanede. Ko sem jih prebral, se nisem ustavil pri čudenju pogosto neverjetnom “povestim o moči”, niti jih nisem zavrgel kot nekaj izmišljenega ali celo nemogočega. Lotil sem se raziskovanja sanj in eksperimentiranja s čimerkoli vsaj malo povezanim s sanjami in sanjanjem in vse, kar lahko rečem, je, da je za mano precej divja vožnja. Izkusil sem številne neverjetne stvari – soočil sem se z nekaterimi svojimi najglobljimi strahovi in jih transformiral, srečal sem duhove in duhovne vodnike, se srečeval s pokojniki in po njihovem odhodu zacelil stare rane ter ozdravil odnose, si delil potovanja z drugimi sanjalci in odkrival skrivnosti življenja. Sledeča je ena od takih zgodb.

… S polnim zavedanjem se znajdem v svetu, podobnem našemu vsakdanjemu svetu, a ne povsem enakem. Barve so bolj intenzivne, vse izgleda izrazito svetleče; kot da so moji čuti bistveno bolj izostreni kot običajno. Vzamem si čas, da se razgledam naokrog in pustim občutku, da se usede vame. Ne traja prav dolgo, preden se prizor razblini. Pojavi se vrtinec, ki me posrka vase in me popelje v druga obdobja starodavne zgodovine. Podoživljam pretekla življenja eno za drugim in se ponovno spominjam izkušenj, kot bi bil na neke vrste misiji. Izkušnjo samo po sebi je precej težko opisati z besedami – podoživljanje tolikih stvari v enih samih “sanjah”!

 

Ko se potovanje začne približevati koncu, prejmem opozorilo, da ne smem zamuditi časa za vrnitev v vsakdanje življenje. Seveda mi ga uspe zamuditi. Sprva me zagrabi panika, a hitro ugotovim, da me ta ne bo pripeljala nikamor. Poiščem drugi način za vrnitev “domov” in res ne traja dolgo, preden izvem, kako lahko to naredim.

 

Ko poskušam doseči prehod, mi skupina ljudi poskuša preprečiti odhod. Bežim za svoje življenje; plezam po na videz neskončnih stopnicah in se skrijem na zaprašenem podstrešju, polnem vsemogoče krame. Pokleknem za kupom zabojev in zadržujem dih, ko se mi sovražniki približujejo. Nenadoma se stena za menoj sesuje, kot bi se odgrnila zavesa v gledališču. Zunaj vidim ulico, na njej nepregledno število do zob oboroženih mož, oblečenih v črne uniforme in neprebojne jopiče. Ne vedoč, če so tam zato, da bi me poškodovali, zmrznem. Nenadoma tudi vse ostalo zmrzne in ozračje se popolnoma spremeni. Vojaki snamejo svoje maske, pod katerimi se razkrije isti obraz. Od tega sije nekakšen sij, občutim lahko brezpogojno ljubezen in radost, ki prihaja od vseh, istočasno pa slišim besede, ki mi odmevajo v glavi: “Varen si. Vedno. Vsi mi smo ti; samo igramo to igro in se pretvarjamo, da je vse res/nično.”

 

Potem se sanje sesujejo; ostanem v praznini ničesar, od koder se počasi vračam v svoje telo in v vsakdanje zavedanje. Ko se prebujam in poskušam ozavestiti izkušnjo, se mi v umu pojavi fraza: “In Lak’ech Ala K’in.”

 

Jaz sem tvoj drugi Ti…

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Spletna stran Umetnost Sanjanja uporablja piškotke za zagotavljanje kvalitete storitev in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletne strani soglašate z njihovo uporabo. Več o piškotkih preberite tukaj.

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close