Iskanje luminisence

V sanjanju lahko izvajamo neverjetne in fantastične manevre – lahko komuniciramo s pokojnimi, poiščemo svojega vodnika, potujemo v druge svetove, se učimo in mnogo več. Sanjanje pa nam omogoča tudi čisto praktične manevre, kot je na primer iskanje luminisence.

Preden bom z vami delil svojo izkušnjo, naj poskusim na kratko opisati, kaj to sploh je.

V psihologiji je opredeljeno stanje, ki se imenuje disociacija oziroma razdelitev zavesti. Gre za kompleksen psihofiziološki proces, ki lahko nastopi kot posledica psihične ali fizične travme in pri katerem oseba sebe mentalno odstrani iz neprijetne oziroma travmatične situacije, s tem pa se izogne soočenju z intenzivnimi, bolečimi občutki, ki jih izkušnja prinaša. Pri posamezniku se lahko odraža kot ena od disociativnih motenj (disociativna amnezija, disociativna fuga, multipla osebnost ali motnja depersonalizacije) in se kaže kot nezmožnost dostopanja do določenih spominov in znanj, spremembe vedenja in nizka samopodoba. Diagnoza običajno pomeni kup medikamentov ter počasno in dolgotrajno psihološko zdravljenje, ki je brez aktivnega sodelovanja posameznika pogosto neuspešno.

Čeprav je strokovno proučevanje disociacije relativno novo in sega v konec 18. stoletja, pa je po drugi strani to stanje poznano že tisočletja. Šamani namreč verjamejo, da je izvor vsake (bodisi psihične ali fizične) bolezni neposredno povezan z “izgubo duše”. Vsak travmatičen dogodek (psihično ali fizično nasilje, naravne katastrofe, nesreče, zlorabe, smrt ljubljene osebe in podobno) sproži zaščitni mehanizem naše psihe, ki povzroči, da takrat del naše duše zapusti fizično telo in nas tako obvaruje pred doživetjem polnega spektra občutkov travmatične izkušnje. Delec duše (ta sicer predstavlja naše bistvo, življenjsko silo, energijo) “pobegne” iz telesa in odpotuje v tako imenovani nižji svet, kjer ostane.

Šamani ljudem pomagajo tako, da izvedejo postopek, ki se imenuje “povratek duše” (ang. “Soul Retrieval”) – v spremenjenem stanju zavesti odpotujejo v nižji svet in poiščejo izgubljeno energijo osebe ter jo privedejo nazaj. Podajo tudi navodila, ki jih mora posameznik upoštevati, če želi, da se povrnjena energija “usidra” nazaj v njegovo telo oziroma zavest. Izkušnja povratka duše je običajno travmatična, saj nosi s seboj spomin na dogodek, ki je povzročil odcepitev.

Šamanski pristop nas pripelje nazaj k iskanju luminisence. Čisto na kratko – gre torej za iskanje izgubljene energije (naše duše) in vzpostavljanje energetske celovitosti.

Raziskovanje sanjanja me je pripeljalo do tehnike, ki nam to omogoča.

Znajdem se pred stričevo hišo. Povsod je polno ljudi in avtomobilov, pred vhodom v delavnico je parkiran avtobus. Ker sem ravno tu, me prime, da bi šel pogledati, kako izgledajo stopnice, ki jih pripravlja za našo hišo.

 

Mimo vseh se odtihotapim v delavnico, nato se začnem razgledovati naokrog. Ko hodim okoli, me prešine misel, da je cel prostor kot labirint – hodnik, ki se konča v drugem hodniku in tako okrog in okrog. V trenutku mi postane jasno, da sanjam. Da bi okrepil pozornost, dvignem obe roki pred obraz in se zazrem v dlani. Slika se mi za kratek čas spacka, dlani izgledajo, kot bi imel po dva prsta zarasla in zato na vsaki roki le po tri prste. Lucidnost začutim s celim telesom, kot nekakšno ščemenje od nog do glave. Začne me odnašati, zato hitro začnem drgniti dlani eno ob drugo. Ko neham in jih še enkrat pogledam, izgledajo normalno. Še vedno sem noter.

 

Odpravim se naprej in kmalu pridem do večje dvorane. Pod stropom so namontirane nekakšne naprave, ki izpihavajo zrak, v sobi bratranec, ki jih očitno testira. Pozdravim ga in odidem naprej. Med tem, ko hodim iz hodnika v hodnik, razmišljam, da bi ugotovil, kje dejansko sem. Pridem do vrat in ko jih odprem, se spet znajdem na dvorišču. Malo sem razočaran, da sem tako z lahkoto prišel ven, a hitro dobim idejo, kaj bi počel. Spomnim se na ptice in na to, da te lahko pripeljejo do dela “svetilnosti”.

 

Začnem se ozirati proti nebu in kmalu opazim jato vran, ki leti mimo. V naslednjem trenutku se dvignem iz tal in poletim skozi jato. Ko letim nad strehami, opazim še dva goloba, ki se sprehajata po eni od streh in nekaj manjših ptičkov, verjetno vrabčkov. Nekdo me vidi in vpraša, kaj počnem. Razložim, da iščem ptice, on(a) pa mi reče, naj jih ne poškodujem. Še preden pristanem, mi na roki pristane kot teniška žogica velik vrabček, ki me vpraša, kaj bi rad. Razložim mu glede “svetilnosti” in ga vprašam, če mi lahko pomaga. Ko pritrdi, se spustim na zemljo in mimo osuplih ljudi odidem proti cesti.

 

Hodim po mestu in se razgledujem naokrog. V roki še vedno držim vrabčka, pogovarjava se. V daljavi opazim grad, ki izgleda kot narisan – v smislu, kot iz pravljice; kamniti zidovi, nizke rdeče strehe,… Sprašujem se, kako se bi v tem svetu lahko orientiral. Vrabček mi začne razlagati o referenčnih točkah, ki niso enake kot v prvi pozornosti, nato pa me odnese…

Kljub temu, da tokrat luminisence nisem našel, pa je poskus vendarle prinesel pozitiven rezultat – uspešno testiranje manevra. Kmalu se pojavi nova priložnost.

Znajdem se v nepoznanem delu mesta s skupino prijateljev. Takoj mi je jasno, da sanjam. To jim hočem povedati, a me nihče ne jemlje prav resno. Razmišljam, da bi jim “dokazal” – imam idejo, da bi šel z nekom domov in bi se mu pomagal ozavestiti. Ker se ne morem odločiti, s kom bi šel in ker me na vsak način poskušajo potegniti v svojo “igro”, se odločim iti po svoje.

 

Premišljujem, kaj bi počel in spomnim se na svojo “svetilnost”. Pogledam navzgor in kmalu vidim goloba, ki zmedeno leta naokrog. Odločim se, da mu bom sledil.

 

Kmalu pridem do travnatega klanca, ki je na eni strani obzidan. Ob dober meter visoki steni se počasi odpravim do vrha, kjer stoji nekakšen grad. Obrnem se nazaj in vidim, da poti, po kateri sem prišel, ni več; zdaj tam teče voda. Pogledam v drugo smer, v dolini opazim nekakšen tabor. Vidim skupino otrok, ki se igrajo. Ko se hočem spustiti navzdol, opazim na svoji desni nekaj ljudi. Pridružim se jim in kmalu izvem, da se bo v gradu kmalu začel nek koncert. Odločim se, da bom šel pogledati.

 

Pri vratih srečam fanta, ki mi je poznan. Zaklepetava se, kmalu ugotovim, da je tudi on sanjalec. Ves čas debate gleda proč od mene. Ko ga vprašam, zakaj, mi razloži, da se moj obraz preveč spreminja in da mu je zato neprijetno. Med tem prideva do vhoda, pred katerim stoji varnostnik in pregleduje karte. Ker je nimam, iz žepa izvlečem denar, da bi jo plačal, a me varnostnik ne spusti noter; vztraja pri karti. Obrnem se in odidem…

Še en neuspešen poskus, ki potrjuje tehniko in nakazuje na skupno točko – lokacijo, kjer bi se luminisenca lahko nahajala. Neuspeh spodbudi željo, da poskusim še enkrat.

Znajdem se pred kočo. Dvorišče je polno svinjarije, povsod leži razna krama, vmes pa se pasejo kokoši. Pridem do hiše in na verandi vidim starejšega moškega, ki nekaj dela. Vprašam ga, če ve, kje lahko najdem svojo “svetilnost”. Ker me čudno gleda, mu začnem razlagati, da je verjetno malo neroden izraz in da se v angleščini reče “luminosity”. Možakar se mi začne smejati in pove, da obstaja tudi slovenski izraz; zdi se mi, da reče “luminisenca”? Odpravi se v kočo in mi pomigne, naj mu sledim.

 

Vstopiva v prostor, ki izgleda kot nekakšna trgovina. Možakar pri blagajni pobere nekakšen kuli in iz njega “izstreli”’ tri miniaturne zadevice, ki izgledajo kot nekakšni pajki, ki oblebdijo v zraku. Ulovim enega in ga vtaknem v usta. Možakar se mi začne smejati; vpraša, če je to zame novo. Po pravici povem, da je res. Med tem, ko ga poskušam pregovoriti, naj mi razloži, kako se s tem “ukvarjati”, pristopi še en moški – ta je še starejši od prejšnjega. Sprva se mi zdi, da me sploh ni opazil, kmalu pa me ogovori. Od mene zahteva neko pomoč na dvorišču. Odpravim se za njim, da bi mu pomagal…

Manever po mojih opažanjih prinaša dva “učinka”:

1. “energetskega” – občutek povišane energije ob bujenju, ki nas spremlja skozi dan (včasih celo več dni) in traja, dokler energije ne “porabimo” (v vsakdanjih interakcijah) in

2. “psihološki” – povratek luminisenc s sabo prinaša soočenje in razrešitev oziroma sprejetje enega od najglobljih (prvinskih) strahov (strah pred utopitvijo, zadušitvijo, smrtjo,…) in nam tako omogoča kvalitetnejše, bolj polno življenje.

Izkušnje mi kažejo, da je psihološki učinek trajen in prinaša s sabo korenite spremembe mišljenja in dojemanja sveta, energetski pa, kot rečeno, traja le nekaj ur (ali v najboljšem primeru nekaj dni). To velja, dokler ne dosežemo “kritične mase” in povrnemo svoje “energijsko jedro” (ang. “penumbra”; tisto, kar je skrito v senci), ki smo ga (običajno) izgubili že v zgodnjem otroštvu. To pa je že tema za drugič… =)

Ste se kdaj tudi vi zbudili polni energije in izrazito dobre volje, pa niste vedeli, od kod občutki izvirajo? Morda pa ste nevede našli in povrnili del svoje duše. Vabim vas, da svojo izkušnjo delite v komentarjih.

  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Spletna stran Umetnost Sanjanja uporablja piškotke za zagotavljanje kvalitete storitev in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletne strani soglašate z njihovo uporabo. Več o piškotkih preberite tukaj.

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close